Avtor in novinar Dipo Faloyin: Afrika ni država

Dipo Faloyin: Omenjena tematika me je že dolgo zanimala. Preselil sem se iz Lagosa v Nigeriji v Anglijo, ko sem bil star enajst ali dvanajst let. Ljudje so me vedno spraševali, od kod sem in kaj je moje poreklo. Opazil sem, da so ljudje imeli zelo podobne predsodke o Afriki. Vsa vprašanja so se vrtela okoli revščine in safarijev. Včasih so me vprašali, ali sem imel slona ali tigra za domačo žival. V takšnih okoliščinah je bilo zame zelo težko izražati identiteto in razlagati edinstvenost mesta Lagos. V mojih mlajših letih je bil to vir marsikatere frustracije. Želel sem si, da bi kdo napisal knjigo, ki bo pometla s predsodki o afriški celini.

Postal sem novinar. Poleti leta 2020 je gibanje »Black lives matter« stopilo na svetovni oder. Ves svet se je pogovarjal o identitetah, rasah in kolonializmu. Hotel sem nekaj prispevati k temu diskurzu. Potem ko sem leta in leta čakal, da bi nekdo napisal tako knjigo, ki bi pometla s predsodki o Afriki, sem se nazadnje lotil pisanja sam. 

To so še vedno škodljive posledice kolonializma. Kolonialisti so ustvarili mit, da je Afrika »temen« kontinent, poln divjakov in neciviliziranih ljudi, ki ne morejo skrbeti zase. Ta mit se je potem širil, tudi po obdobju osamosvojitev v 1960. letih. Mit je potem dobil novo obliko preko dobrodelnih akcij ter načina, kako so prikazovali celino v popularni kulturi in medijih. To je utrjevalo pripoved o nekakšni enotni identiteti Afrike in skupni usodi ljudi. Ta pripoved je imela zelo škodljiv učinek, ki deluje še danes. 

Mislim, da na Zahodu niti ne prikazujejo Afrike namerno na ta način, ampak enostavno ne vedo česa drugega. Problem je nevednost. Največ se bo spremenilo, če bomo začeli ljudi se-znanjati s kolonializmom. V šolah se te teme sploh ne lotevajo ali pa le silno malo. Če pa se začneš pogovarjati z mladimi o kolonializmu, spoznaš, da lahko vse zelo enostavno razložiš. Motivacija kolonializma, ropanje ozemlja, je precej očividna. Menim, da moramo priznati, da se je to zgodilo, in se tudi zavedati, da morajo mladi spoznati zgodovino. Ne gre za obsojanje, gre za to, da bi preprečili take napake v bodoče. To ni samo zgodovina afriške celine, temveč zgodovina Evrope in ZDA. 

Ljudje v Evropi pogosto lažje najdejo pristop, ker vedo, iz katere države izvirajo predniki in prednice. Mnogi imajo tudi sorodnike, ki jih lahko obiščejo. Tako hitreje gradijo odnos do države. Največji izziv za mnoge Afroameričane je, da svojega porekla ponavadi ne morejo ugotoviti. To je rezultat suženjstva ter prakse odvzemanja identitet. Iz tega razloga je za mnoge zelo težko ustvariti odnos do kakšne države. Celotno situacijo pa dodatno oteži podoba o Afriki, ki ne posreduje informacij o specifičnih kulturah. Z bolj raznolikimi informacijami lahko spremenimo podobo o Afriki. Tako bi lahko tudi Afroameričani, ki ne vedo, iz katere države prihajajo predniki, našli kaj bolj realnega. 

V vsaki državi je drugače. V Nigeriji govorijo več kot 500 jezikov. Večina Nigerijcev govori hausa, yoruba ali igbo. Eden od razlogov, zakaj so Nigerijo ustanovili v tej obliki, je bil, da se oteži solidarnost in povezovanje med etničnimi skupinami proti kolonizatorju. Po ustanovitvi pa je angleščina postala orodje za sporazumevanje med različnimi etničnimi skupinami, kar pa je spet ustvarilo nove probleme. Eden od glavnih je nenadoma bil, da jeziki manjših skupin izumirajo. Po eni strani moraš ohraniti ta povezovalni jezik, po drugi strani pa moraš ohraniti tudi avtohtone jezike in tradicije.

Ti narodi so bili ustvarjeni proti volji lokalnega prebivalstva. Prvi problem je bilo nasilje, ki so ga izvajali kolonialisti. Uničili so mesta in vasi in pobili številne ljudi. Svobodna država Kongo, ki se danes imenuje Demokratična republika Kongo, je izgubila 10 milijonov ljudi v času režima kralja Leopolda II. Belgijskega.
Številne meje na afriškem kontinentu so ravne črte, ki so razdelile okoli 30 odstotkov vseh etničnih skupin na kontinentu. To je skupnosti zelo oslabilo. Številne kolonialne sile, posebej Anglija, so ravnale po načelu »divide et impera« (deli in vladaj). Tam, kjer niso hoteli biti sami prisotni, so pooblaščali brezvestne pomagače, da sejejo nemir med etničnimi skupinami. Če razdeliš ozemlje, če otežiš komunikacijo, sodelovanje in upor, nastane kaos in nesoglasje, ki ne omogoča več delovanja države. Kolonializem je ustvaril države z namenom, da propadejo. Te nacije naj ne bi delovale kot države, temveč kot podjetja, ki bogatijo evropske kolonialne sile. Po dobi osamosvojitev je to bila dediščina novih vlad. V teh razmerah so torej morali ustvariti nekaj novega. To je bilo zelo težko – ne samo v ekonomskem ali nacionalnem smislu, temveč tudi v človeškem.

Mnogi prebivalci teh novih držav niso čutili pripadnosti do nove nacije. Ustvariti kolektivni občutek identitete ter napredka je bilo zelo težko, ljudje so se počutili bolj povezane z lastno etnično skupino. Na individualni ravni je to razbilo tradicije, šege in navade. Kolonializem je skupinam vzel identiteto in jo potem poskusil zamenjati z drugo ki je niso želeli. Pred tem ozadjem so potem izbruhnile državljanske vojne. Ljudje so zahtevali, da se vse ukradeno povrne. Sledila sta nasilje in smrt.

Mislim, da je ta lik »afriškega vojskovodje« rezultat mita o nesposobnosti samovlade ljudi v Afriki, mit, ki so ga ustvarili na berlinski konferenci leta 1884/1885, češ da Afričani nimajo razumevanja za demokracijo, temveč samo za »močne može« in nasilje. S tem mitom so zagovarjali intervencijsko politiko. Zahodne države ne dojamejo situacije v celoti, ker ne razumejo lokalnega političnega in družbenega konteksta ter dinamike, ki je nastala zaradi kolonializma in je privedla v določen položaj. V preteklosti je to bil velik problem za kontinent. Zahodne države namreč intervenirajo s sankcijami, kar je pogosto vse skupaj še poslabšalo.Položaj lahko dojameš le, če se ukvarjaš z zgodovino. Mislim, da bi odstranitev mitov in več razumevanja lahko poboljšalo odnos med afriškimi in zahodnimi državami.

Slike, ki jih takšne dobrodelne akcije ustvarjajo, pripovedujejo o tem, da Afričani ne morejo rešiti lastnih problemov. Potrebujejo zahodni svet, da jih reši. Zato je center teh akcij pogosto kakšen bel moderator oz. zvezdnik. Desetletja je bilo tako, da so ljudje na Zahodu videli le osiromašen kontinent. Namesto da bi se osredotočili na strokovnjake in aktiviste, znanstvenike iz teh krajev, raje podpirajo »bele rešitelje«. Menim, da nam bo razumevanje teh mehanizmov v bodočnosti pomagalo videti ljudi iz afriških držav kot del rešitve in ne samo kot žrtve.