Andrea Wernig, dolgoletna sodelavka celovške univerze, organizacijski vodja Poletne šole v Bovcu, diplomirana italijanistka in rusistka ter andragoginja se odpravlja v pokoj. Prosili smo jo, da nam razkrije svoj pogled na življenje.

Pred kratkim ste praznovali 60. rojstni dan in že odhajate v pokoj. Kakšni so občutki, ko ste še uslužbenka celovške univerze, pa že živite, kot da bi bili upokojeni?

Trenutno še zaključujem letošnjo poletno šolo, svoje védenje predajam mlajši kolegici in pospravljam pisarno. Lahko bi delala še pet let, vendar sem se odločila za upokojitev, ker enostavno ne morem več sedeti ure in ure. Življenje si bom uredila tako, da bom imela več gibanja. Čeprav sem se že nekaj zadnjih let ukvarjala z mislijo o upokojitvi, si tega življenja še zdaj ne morem zares predstavljati. 

S temo staranje ste se intenzivno ukvarjali več let, saj ste zaključili svoj drugi študij na temo geragogike in dobili naziv Master of Education. Kaj ste se pri študiju naučili za lastno življenje?

Spoznala sem, da moramo v starosti ostati gibčni, ne le telesno, temveč tudi v duhu, in da naj čimvečkrat zapustimo »cono udobja«. Avstrijski sociolog in gerontolog Franz Kolland pravi, da naj ohranjamo neudobje, torej naj se – če nam zdravje in kondicija dopuščata – izogibamo dvigalom in drugim udobnostim.

Ali ni to v nasprotju z modernim časom, ko imamo vse več udobja in robotike? Zdaj nam ni več treba kositi vrta, saj travo reže robot na kolesih, kuhalnike lahko programiramo tako, da nam skuhajo kosilo ravno takrat, ko pridemo domov, ko se približamo pipi, priteče topla voda, še luči nam ni treba več prižigati, vse funkcionira avtomatično.

Res je. To je način življenja ljudi, ki so polno zaposleni, imajo otroke in druge obveznosti. Ti ljudje res nimajo več časa za zalivanje vrta ali kurjenje lončenih peči, pa vendar vemo, da nam analogni svet daje bolj kvalitetne izkušnje. Če se za nič več ni treba potruditi, izgubimo številne spretnosti. Seveda se zavedam prednosti, ki nam jih nudi moderna tehnika, predvsem hitri dostop do informacij, vseeno pa potrebujemo stik z realnim svetom, zato rada pešačim ali se vozim z avtobusi in vlaki. Veselim se, da bom obiskala kak kraj in ga spoznala brez časovnega pritiska. In imela bom čas za pogovore z ljudmi.

Kaj boste naredili za duhovno prožnost?

Včasih si mislim, da bom morala najti nov poklic … Verjetno me preganja »horror vacui«. Odrasla sem z izreki, kot npr.: »Življenje ni praznik, je delovni dan.« Delovna etika, ki sem jo spoznala doma in me je spremljala vsa leta, me je močno zaznamovala. Saj veste, »brez dela ni jela«. To je v nasprotju s krščanskim načelom, da si božji otrok (za seboj imam osem let katoliškega internata) in da si vreden obstoja, ker si, ne pa, ker delaš. 

Verjamem, da smo ljudje sposobni si sami poiskati neko dejavnost, zato sem zagovornica UTD, torej univerzalnega temeljnega dohodka (bedingungs­loses Grundeinkommen). Vesela sem, da živimo v presežkih, tako da lahko poskrbimo za tiste, ki zdrsnejo na rob družbe, to pa se lahko zgodi vsakomur, saj je sistem, v katerem živimo, krut in zahteven – kar se tiče dela samega, izobrazbe, nenazadnje pa tudi vez, ki jih v zdajšnjem svetu res potrebuješ.

Odhod v pokoj je neke vrste mejnik, ko se človek zave, da je prišel čas upadanja agilnosti, zmanjševanja zmogljivosti …

V naši družbi ni prostora za stare, družba je usmerjena v mladost, telesni fitnes in agilnost. Tudi starost je podvržena kapitalistično-pridobitniške­­mu načinu gospodarstva. Upokojitev pade v čas t. i. tretje starosti, v obdobje med 60 in 75 let, ko se statistično dokazano »začnejo težave«. Dobro je, če dolgo ostanemo zdravi in neodvisni, saj v naši družbi ne smeš nikogar potrebovati. Biti moraš samostojen in avtonomen, kar pa je laž, saj vsi potrebujemo sočloveka, ne glede na starost. To se pokaže najpozneje v t. i. četrti, torej v visoki starosti, o tej pa se ne govori veliko.

Se bojite osamljenosti?

Ja in ne. Zavedam se, da tendiram k osamljenosti, čeprav ves čas govorim, da se moramo povezovati. Zaenkrat ostajam le v teoriji. Rada bi se kam včlanila, ampak v vsaki juhi najdem kakšen las. Če pa si kritičen in izbirčen, ostaneš sam. Mislim, da moraš v starosti biti sam aktiven, da ostajaš v stiku z drugimi. Neoliberalna mantra nas prepričuje, da smo sami odgovorni zase, to pa funkcionira, dokler si samostojen in zdrav. Koristen si, dokler konzumiraš. V Celovcu je »Seniorenbüro«, ponudba je za pokretne upokojence zelo velika. Kakovost uslug za nepokretne in zelo stare pa je drugo poglavje. Starost in nepokretnost je v naši družbi še vedno velik tabu. Ampak: kakšen bi bil naš svet brez starih? Predstavljam si, da bi vladal kaos hitrosti, iz takega sveta pa bi posamezniki še hitreje izpadli. Da ne govorimo o osiromašenju odnosov brez modrosti in milosti starostnikov …

Od upokojitve pričakujete predvsem čas zase. Kaj pa drugi pričakujejo od vas?

Odkar sem stara 60 let in odhajam v pokoj, imam občutek, da ljudje nekaj od mene pričakujejo, jaz pa se nočem pustiti vpeti v nove odgovornosti. Odkar sem odrasla, torej vsaj 40 let, sem se počutila odgovorna za koga, zdaj pa sem sicer še pripravljena pomagati, ne želim pa več stati v prvi vrsti.

Kakšne so bile vaše izkušnje pred 40 leti?

Bila sem zelo mlada, imela sem mladega partnerja in noben od naju ni imel svojih dohodkov. Dobila sva otroka in živeli smo v odvisnosti od naših družin. V bližini ni bilo vrtca in če sem želela iti v službo, sem bila odvisna od otrokovih babic. Pazili sta na otroka, zato pa sem jima jaz morala biti na razpolago. Živela sem torej v eksistenčni odvisnosti, imela sem občutek, da sem dobrotnicam vedno nekaj dolžna in da sem slaba mama, če grem na delo, saj je takrat še veljalo mnenje, da je otrok lahko srečen le ob lastni mami. Moja situacija se je izboljšala šele, ko sem našla stalno zaposlitev zunaj domačih struktur in sem odšla na svoje. Privoščila sem si lahko le podstandardno majhno stanovanje sredi mesta, kjer sva s hčerko živeli v stanovanjski skupnosti skupaj z drugimi ljudmi. Bilo nama je lepo, nič naju ni utesnjevalo, sostanovalci smo skupaj preživljali čas, kuhali in včasih šli celo na cenovno ugoden dopust.

To je bil čas prostosti, zakaj ste si potem spet ustvarili družinsko strukturo?

Spoznala sem partnerja, ki me ni utesnjeval. Sprejel me je tako, kot sem bila, in to velja še danes, kar je sreča in milost. V tistem času se je zgodilo še nekaj, umrl je moj oče in sem si z dediščino laže kupila stanovanje. Zelo mi je žal, da je oče tako kmalu umrl. Imam občutek, da ga nisem zares spoznala. Pri desetih letih sem odšla v internat, potem smo bili otroci doma le ob vikendih in med počitnicami, ko smo vso energijo investirali v domače podjetje, od katerega smo živeli vse leto. Po gimnaziji sem živela v tujini, dobila otroka … 

Starši so želeli, da bi se otroci šolali in da bi uspeli. Trg delovne sile še ni bil zasičen, tako da so se njihova pričakovanja uresničila, ampak tudi za to smo plačali visoko ceno.

Odrasli ste dvojezično, v domačem podjetju ste spoznali različne jezike, opravili ste lingvistični študij … Kako gledate na raznojezičnost? Se je študij jezikov obrestoval?

Študij jezikov se je absolutno obrestoval in vedno sem imela dohodke zaradi znanja slovenščine. Tudi italijanščina mi je pomagala, ampak pravi adut je bila slovenščina. Vedno sem se dobro počutila v raznojezičnih, odprtih ambientih, kot npr. v bovški poletni šoli. Res pa je tudi, da mi je znanje jezikov prineslo veliko prikrite zavisti. Če so moji spremljevalci v raznojezičnih situacijah začutili nelagodje, jaz pa sem situacije obvladovala, se je v njih marsikdaj sprožila jeza ali zavist, čeprav so vedeli, da je v večjezičnost treba vlagati trud in čas. Meni je šlo in gre za komunikacijo, ne za brezhiben nastop. Potrebna pa je tudi toleranca do drugačnosti in do napak. Izgubiti moramo perfekcionizem in spet najti lahkotnost življenja. Ta nam manjka.

Kaj pa slovensko-nemška dvojezičnost?

Nekoč je slovensko-nemška dvojezičnost veljala kot neke vrste madež, danes pa je znanje slovanskih jezikov šik. Tudi učenje sloveščine je postalo šik, ker se tako odkrižamo priseljenih muslimanskih otrok. Radi ostajamo med sabo v elitarni kulturni dolgočasnosti, preveč »odstopajoča« kulturna in jezikovna diverziteta pa nas utegne motiti, saj nas vleče iz naše cone udobnosti. Lahko se zgodi, da se soočimo s svojim neznanjem, z novimi in drugačnimi idejami, morda pa tudi z močno konkurenco, ki bi lahko ogrozila našo eksistenco. Kakšna škoda in kakšen luksuz, da si privoščimo odklanjanje novih pogledov in idej! Če bi bili bolj odprti za novo in drugačno, bi to morda previharilo naš ustaljeni vsakdan in prineslo čisto svež veter!  

Omenili ste lahkotnost življenja. Ali mislite, da v starosti spet lahko zaživimo bolj lahkotno? Nam upokojitev nudi tudi nove možnosti?

Ja, vsekakor. Starosti se ne bojim, ker mi prinaša tudi prednosti. Veliko olajšanje je npr. dejstvo, da starejša ženska ne sproža več seksualiziranega pogleda, to pa ji prinaša večjo varnost. Ko sem bila zadnjič na Poljskem, sem obiskala Łódź. Ogledala sem si židovski geto in mesto, kjer so v 19. stoletju imeli močno tekstilno industrijo. Delavci so pod slabimi pogoji stanovali v velikih stanovanjskih blokih z notranjimi dvorišči, kjer so imeli za samooskrbo majhne vrtove in kurnike. Ogledala sem si tako staro poslopje, tik pred gentrifikacijo. Malo me je bilo strah vstopiti v notranje dvorišče, vendar sem vedela, da sem kot starejša ženska nezanimiva in nevpadljiva, ljudje me nekako spregledajo, to pa mi daje svobodo in varnost na potovanjih.

Bi želela še enkrat biti mlada?

Ne, nikoli več. Zdaj mi je veliko bolje. Če to smem tako poimenovati, rečem, da imam zdaj več občutkov sreče.