Agnes Schnabl je dirigentka, pevka in pedagoginja za zborovsko dirigiranje. Prihaja iz zelo muzikalične ziljske družine – ded Franz Kuglitsch je bil znan po »divjem petju«, mama Petra Schnabl-Kuglitsch pa je zborovodkinja in učiteljica za izobrazbo glasu. Letos je Agnes Schnabl prejela štipendijo Dirigentskega foruma Nemčije (Dirigentenforum Deutschland). Schnablova študira na graški univerzi glasbo in uprizoritvene umetnosti pri Johannesu Prinzu, Raheli Durič in Franzu Jochumu. Vodi lastni zbor »Kanti« in je članica večkrat nagrajenega terceta »Lerchenschnabl«. Pogovor o življenju kot štipendistka, o študiju in raznih projektih.
Letos Ste prejeli štipendijo Dirigentskega foruma Nemčije. To je program nemškega glasbenega sveta za podporo vrhunskih mladih dirigentov in dirigentk. Kakšen je bil proces prijave?
Ana Schnabl: Prijavila sem se že pred letom in pol, toda zaradi pandemije se je vse prestavilo za nekaj časa. Najprej pošlješ video. Potem komisija izbere dvanajst kandidatov, ki jih povabi na avdicijo. Peljala sem se torej v Stuttgart. Tam ti dajo na razpolago zbor glasbene univerze v Stuttgartu. Pesmi, ki jih moraš vaditi z zborom, že prej poznaš. Ko prideš tja, imaš dvajset minut časa, da vadiš ti dve pesmi z zborom. Bilo je napeto, toda zelo sem vesela, da je uspelo in da sem bila izbrana!
Skupno petje v družini je seveda čisto drugačno kot petje v profesionalnem ali polprofesionalnem kontekstu. To prosto petje se imenuje »divje petje« (Wildgesang).
Agnes Schnabl
Ob štipendiji imaš možnost sodelovati pri mojstrskih tečajih s profesionalnimi zbori. Junija smo že imeli prvi tečaj, ki ga je vodil Florian Helgath. Mi štirje štipendisti smo en teden delali z zborom »MDR- Runfunkchor« v Leipzigu. S profesionalnim zborom je delo čisto drugačno. V laičnem zboru porabiš sprva veliko dela za to, da vsi najdejo pravi ton, potem so šele prave vaje. Pri profesionalnem zboru vse to ni potrebno. To je pravi luksuz. V Leipzigu smo vsak dan vadili šest ur. Bilo je čudovito!
Septembra se bo začela tako imenovana »akademija« z mnogimi delavnicami. Naučili se bomo na primer, kako sestaviš program za koncert, kako se kot dirigent ali dirigentka prezentiraš, kakšne obleke naj nosiš. To so praktične stvari, ki jih v vsakdanjiku potrebuješ, a na katere med študijem ne misliš.
Kaj vas je privedlo k dirigentstvu?
Moja mama Petra Schnabl-Kuglitsch je zborovodkinja. Ona mi je glasbo dala na pot. Že ko sem bila otrok, smo vedno skupaj peli. Če je mama imela nastop, sem vedno šla zraven. Mislim, da je njena ljubezen do glasbe in navdušenost nad dirigiranjem prešla name. Druga važna oseba v tem smislu je Johannes Prinz, moj profesor na graški univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti. Pred študijem sem se udeležila tečaja, ki ga je on vodil. Navdušil me je njegov stil in posebno vnema za dirigiranje. Pri njem je ob muziciranju, petju, dirigiranju v ospredju vedno veselje. Glasbo se vedno ustvarja iz nekega občutka. Tako sem tudi spoznala, da hočem študirati dirigiranje.
S sedemnajstimi leti ste vodili svoj prvi ziljski zbor. Kakšni so bili ti začetki kot zborovodkinja?
S sedemnajstimi leti sem prevzela pevski krožek Straje vasi. Tudi moja mama ga je že vodila kot mladinka. Sprva je bilo res zanimivo, ker seveda še nisem obvladala mnogo tehnike. Morala sem enostavno nekaj pokazati, narediti kakšno gesto, ki jo ljudje razumejo. Bistvo je bilo ustvarjanje komunikacije med mano in zborom. Nekako sem se počutila, kot da si težko usvajam nek jezik. Peli smo mnogo slovenskih in nemških koroških pesmi, ki so mi bile blizu, saj sem jih vedno pela z dedkom in mamo. Skupno petje v družini je seveda čisto drugačno kot petje v profesionalnem ali polprofesionalnem kontekstu. To prosto petje se imenuje »divje petje« (Wildgesang). V Straji vasi so že pred okoli 50 leti moj dedek Franz Kuglitsch, Hans Müller in Philip Kaiser tvorili skupino, ki je iz ljubezni do glasbe začela s taverniškim oz. divjim petjem. Vozili so se z motorji, kasneje z avtomobili na prireditve na Zilji in spontano peli slovenske in nemške pesmi. Vadili so po gostilnah, tako so se lahko naučili tudi novih pesmi od drugih gostov.
Aktivni ste tudi kot pevka. Tercet »Lerchenschnabl« je že prejel številna priznanja. Kakšen odnos imate do petja?
V tercetu Lerchenschnabl smo Anne-Magdalene in Sophie-Elisabeth Lerchbaumer ter jaz. Že naše mame so skupaj muzicirale. Nastopile smo že v več zveznih deželah Avstrije, pa tudi v sosednjih državah. Leta 2017 smo na primer gostovale na tirolskem festivalu v Erlu. Prvo ploščo smo posnele leta 2018.
Kot mladinka sem s sestričnami pela v tercetu »3 Schnablinge«. Tega ni več, a pred kratkim je bila spominska maša za dedka Franza Kuglitscha in ob tej priložnosti smo po petih letih zanj zapele skupno pesem. To je bilo zelo lepo. Glasba je vedno pospeševala povezanost med mano in dedkom. Razumela sva se predvsem preko glasbe. Petje mi je zelo važno, ne bi mogla shajati brez njega. Menim, da je glasba pri nas v družini podedovana in privzgojena!
Študirate na graški univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti. Kako si lahko predstavljamo vsakdanje študentke dirigiranja?
Dirigiranja se na univerzi učiš posamezno in v skupini, v ospredju je predvsem tehnika. Študentje se učimo intepretiranja skladb, kako vadiš pesmi, metodike, teorije in didaktike. Imamo tudi zbor, v katerem pojejo vsi, ki študirajo dirigiranje ali petje. Ta zbor je tudi naš zbor za vajo in se pri vodenju menjavamo. Mnogo predmetov pa je povezanih tudi s klavirjem. Praktični glasbeni predmeti, na primer igranje partitur, so zelo važni za študij. Imamo tudi pouk petja, saj zborovodja potrebuje tudi znanje v izobrazbi glasu.
Praktični glasbeni predmeti, na primer igranje partitur, so zelo važni za študij. Imamo tudi pouk petja, saj zborovodja potrebuje tudi znanje v izobrazbi glasu.
Agnes Schnabl
Poleg dirigiranja študirate tudi pedagoško smer zborovskega dirigiranja. Kakšne posebnosti ima pedagoška smer?
Študij pedagogike zborovskega dirigiranja je namenjen izobraževanju zborovodij, učili smo se tudi voditi otroški zbor, peti popularno glasbo itd. In ob tem spoznaš tudi mnogo različnih panog.
Naslednji teden bom vodila osnovni seminar na tečaju zborovskega dirigiranja društva »Musikfabrik Niederösterreich«. Učili se bomo na primer, kako dati predtakt – torej, kako celoten zbor pripravim do tega, da skupaj začne. Toda najvažneje je, da se ljudje navdušijo za dirigiranje. Tehnika je važna, ni pa bistvo. Vedno moraš najti vzporednico z vsakdanjim delovanjem zbora.
Ste vodja zbora »Kanti«, ki ga večinoma sestavljajo študentje in študentke. Kako je zbor nastal?
Pred nekaj leti sem imela možnost poučevati študente šolske glasbe graške univerze v umetnosti dirigiranja. Tedaj sem spoznala toliko čudovitih glasbenikov, da se je kar hitro porodila ideja za skupni projekt.
Ustanovila sem ansambel približno pol leta pred začetkom pandemije. Tri dni pred našim prvim nastopom pa je prišel lockdown. Zdaj čakamo že več kot eno leto na naš debut, upam, da nam bo novembra uspel. 13. novembra bomo namreč nastopili v cerkvi Maria-Hilf v Gradcu. Ker smo še precej na začetku, se še nismo odločili za svoj stil ali žanr glasbe. Eksperimentiramo in poskušamo. Na prvem koncertu bo torej precej raznolik program!
Leta 2018 ste bili gostujoča dirigentka na »vocalconsortu initiumu« v Tokiu. Kako ste doživljali ta čas?
To je bil čudovit doživljaj. Z vodjo zbora Kaoru Tani sem študirala na graški univerzi. Ona se je po študiju vrnila na Japonsko in me je povabila, da v okviru projekta dirigiram njen zbor. Zbor je polprofesionalen in pogovarjali smo se po angleško. Presenečena pa sem bila, kako dobro so znali peti nemške pesmi, zato smo seveda na začetku prvih vaj vadili avstrijsko jodlanje.
Dirigirali ste tudi že produkciji »Vesele žene windsorske« in »Im weißen Rößl« (Pri belem konjičku). Kakšne posebnosti vsebuje dirigiranje operet in oper?
Dirigiranje operet in oper je nekaj čisto drugega. Cela vrsta ljudi istočasno dela na različnih področjih produkcije, bilo pa nas je tudi več, ki smo delali na različnih večerih.
Tudi sam si večstransko aktiven, saj moraš dirigirati orkester, soliste in zbor (če ga produkcija potrebuje). Aktiven si na več ravneh in hitro se moraš prilagoditi potrebam nastopajočih. Bila sem hvaležna, da smo si že na univerzi lahko nabirali izkušnje z vodenjem orkestra. Zelo zanimivo pa je bilo zame tudi sodelovanje s solisti.
Vam je kakšen nastop ostal posebno v spominu?
Na univerzi smo prirejali Mozartov Rekviem v obdelavi Georga Friedricha Haasa. To je bilo res zanimivo.
Igralo in pelo se je dele Rekviema, ki jih je Mozart res še napisal. Rekviem je bil njegova zadnja kompozicija in je ostala nedokočana. Čeprav je le ena tretjina njegova, je Rekviem zelo priljubljen in igrajo ga z raznimi dopolnitvami oziroma v različnih obdelavah.
V verziji, s katero smo nastopali, se med deli Mozarta igra sodobne zvočne prostore (»Klangräume«) Georga Haasa, ki je znan po tem, da uporablja mikrotonalne intervale.
Kontrast med komponisti in glasbo nikakor ni dolgočasen!
