»Včasih je bilo na Rozalskem žegnanju več obiskovalcev in tudi več kramarjev. Naš cilj je, da bi spet poživili žegnanje na Hemi,« poudarja Katarina Haschej, ki je nasledila svojega očeta Mirka Smrečnika v cerkovniški službi.
Za romarsko cerkev sv. Heme in sv. Doroteje, katere začetki segajo v čas okoli leta 1500, je okoli 40 let skupaj z Lukejem Hudlom skrbel kot cerkovnik Mirko Smrečnik, dokler ni 25. junija lani vse prerano umrl v komaj 66. življenjskem letu. Prevzel je cerkveni ključ po smrti Gradišnikovega očeta Valentina Kogoja. »Po smrti mojega očeta,« pripoveduje njegova hčerka Katarina Haschej v pogovoru z Novicami, »me je naš župnik Peter Sticker prosil, da bi prevzela cerkvene ključe. Privolila sem, ker sem s tem doraščala. Skupaj z mamo Bernardko sem že kot otrok pomagala očetu pri oskrbovanju znane romarske cerkve na Hemi. Pri tem bi rada poudarila, da je to skupno delo in da meni in mojemu možu Dominiku pomagajo vsi farani, za kar sem jim zelo hvaležna.«
Zahvala Lukeju Hudlu
Zelo hvaležna je Katarina Haschej tud Lukeju Hudlu, ki naprej pomaga, da se lahko praznično odvijajo cerkveni obredi Rozalskega žegnanja. »Moj oče in Lukej Hudl sta vsa leta zelo dobro sodelovala,« poudarja hčerka pokojnega Mirka Smrečnika, ki je bil tudi dolgoletni predsednik SKD Globasnica in globaškega farnega sveta. In kako ocenjuje Katarina Haschej trenutni razvoj Rozalskega žegnanja? »Včasih je bilo več obiskovalcev in tudi več kramarjev. Naš cilj je, da bi spet poživili žegnanje na Hemi.«
Rozalsko žegnanje bo to nedeljo, 17. septembra. Katarino zelo veseli, da prihajajo na žegnanje tudi romarji iz šentlipške fare. Prav tako jo zelo veseli, da šentlipški cerkveni pevci skupaj z globaškimi oblikujejo slovensko mašo, ki bo ob 10.00 dopoldne. Prej (ob 8.00 in 8.45 zjutraj) bosta dve dvojezični, ob 11.00 pa bo nemška, ki jo bo pevsko oblikoval Gemischter Chor Globasnitz. »Včasih je bila prva maša zjutraj,« pripoveduje Katarina Haschej, »za kramarje. Danes pa so kot kramarji samo še globaški bokvarji, ki ponujajo krape, kavo, čaj in druge pijače, ter družina Čebul s klobasami. Lani je bil na žegnanju tudi pliberški Stöckl. Ali ga bo letos kdo nasledil, pa še ne vemo.«
Kako je bilo včasih, se spominja tudi Hema Hudl (83). Spominja se, kako je po vojni Matilda Košutnik, hčerka Franca Ledra Lesičjaka, pekla krape ali ko je Šoštarjev brat Boštl prodajal klobase. »Prej je bilo žegnanje vsako četrto nedeljo v septembru. Po jormaku je bila kvatrna nedelja, nato Globaško žegnanje in šele potem Rozalsko, na katerem smo enkrat celo sneg gazili.«
Da bi se po maši spet spontano pelo
Za konec pa priporočilo župana Bernarda Sadovnika: »Prav bi bilo, da bi podjunske fare organizirano vabile na romanje k Rozaliji. In da bi se po mašah spontano pelo kot nekoč, ko je nekdo začel peti in se mu je pridružila velika družba pevcev.«
