Po sledeh Janeza Boska v službi za soljudi: Brez solidarnosti ni duhovnosti

Leta 2008 je salezijanec pater Jože Andolšek od Združenja staršev na Slovenski gimnaziji v Celovcu prejel Volbankovo nagrado, leta 2009 mu je Zvezno ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport na Dunaju podelilo priznanje za toleranco in človekove pravice, leta 2021 pa je za pedagoško in karitativno delo prejel častni znak dežele Koroške.

Pater Andolšek, kdaj in kako ste spoznali Koroško?

Jože Andolšek: Prvič sem prišel na Koroško kot študent teologije leta 1972, in sicer v Mohorjev dijaški dom Heimlinger. V Celovcu sem opravljal pedagoško prakso, kar je pomemben del izobrazbe salezijancev … Tisto leto je bilo zame najlepše. Živeli smo zelo skromno, ampak skupnost vzgojiteljev je bila zelo prijetna. Takšni so bili tudi naši dijaki.

Vrnili ste se na Koroško in tu tudi ostali. Posvečali ste se predvsem delu z mladimi.

Zelo rad sem delal z mladimi, zato segajo moji najlepši spomini v leta poučevanja od 1983 do 2020 oz. v čas, ko sem bil vzgojitelj in kasneje ravnatelj v Modestovem domu. Z dijaki sem veliko potoval, večkrat tudi v Rim, kamor nas je z gimnazijci nadvse strokovno spremljal prof. Jože Wakounig. Spominjam se, kako smo pri avdienci pri papežu Janezu Pavlu II. prepevali »Jesus Christ Superstar«. V razredu so bili dobri pevci – Korošci so vsi dobri pevci – prepevali smo v avli Pavla VI, papež Janez Pavel II. pa je vsem dijakom podaril rožni venec in se z nami tudi slikal.

Velikokrat sem bil z gimnazijci tudi v Torinu, kjer je živel in delal ustanovitelj salezijancev Janez Bosko. Dijaki so se seznanili s tem svetnikom mladih, ki je po mojem danes bolj aktualen kot kdajkoli. Z gimnazijci pa smo bili aktivni tudi v naši deželi, tako smo npr. pred božičnimi počitnicami obiskali otroke in mlade s posebnimi potrebami v domu pri Gospe Sveti, ki so ga vodile sestre usmiljenke. Dijaki so v domu pripravili božično drevo, okraske, mah, priskrbeli pa so tudi darilca. Ali pa smo pred božičem šli v mladinski zapor. Zvedeli smo, zakaj mladi prestajajo kazen, prinesli smo jim pecivo in kakšno darilo …

Kaj vas je vodilo pri tem delu?

Po skoraj 40 letih sem prepričan, da ni duhovnosti brez solidarnosti. Za mlade pomeni sodelovanje pri dobrodelnih projektih, kjer pridobijo bogate izkušnje, pogosto pot do solidarnosti. Tudi letos smo bili aktivni in oktobra na gimnaziji predstavili letošnjo dobrodelno akcijo: topel obrok za otroke v Etiopiji. Dijaki so za svoje vrstnike zbrali visoko vsoto: 18.895 evrov.

Z dobrodelnimi akcijami povezujete svoje delo na Koroškem z misijoni v Etiopiji.

V Etiopiji spremljamo več projektov. Na zahodu Etiopije, blizu Sudana, so dobri ljudje iz Koroške in Slovenije zgradili srednjo šolo, pomagale pa so tudi avstrijske dobrodelne organizacije »Jugend Eine Welt«, »Retet das Kind«, »Avstrijska tri­kraljevska akcija« in drugi. Pri otvoritvi šole je nek oče rekel: »Zgradili ste nam šolo po evropskem standardu. Sedaj našim otrokom ne bo treba potovati v severno Ameriko ali v Evropo.«

Zelo pomemben je tudi projekt Botrstvo. Iščemo družine, posameznike ali skupnosti, ki sprejmejo botrstvo za najbolj ogrožene otroke in jih s tem obvarujejo pred kriminalom, prostitucijo in življenjem na ulici. Bogu sem hvaležen za toliko dobrih ljudi, ki podarjajo otrokom in mladim dostojanstvo človeške osebe.

Kaj ste se naučili od ljudi v Etiopiji?

Ljudje v Etiopiji doživljajo vero z vsem bitjem! Skoraj ničesar nimajo, pa kljub temu prinesejo k maši darove svojega dela, da jih po njej razdelijo najbolj revnim v žup­niji. Ob ljudeh v Etiopiji spoznavam, da so vera, skupnost in deljenje tistega, kar imajo, vrednote, ki jih osrečujejo, čeprav mnogokrat vse govori proti temu … Zdaj bolje razumem, zakaj v knjigi Psalmov piše: »Ljudje v Etiopiji dvigajo roke k Bogu« (Ps 68,32).

Žal je sever Etiopije že dve leti v primežu vojne. Salezijanci imamo v tem predelu štiri večje skupnosti, ki pomagajo lajšati lakoto. Žalosten sem zaradi vseh razseljenih,  predvsem pa mnogih otrok, ki so izgubili starše v državljanski vojni. Na stotine otrok, ki so lačni, žejni, bolni. Žalosten sem zaradi toliko mrtvih otrok, žena in mož. Žalosten sem, ker so dekletom, ženam in redovnim sestram hudobni vojaki strli srce in jih na tisoče pobili. Po vojni bomo skušali nuditi terapevtsko pomoč – najprej na daljavo, potem pa tudi s predavanji, delavnicami in pogovori v živo.

Pri svojem misijonskem delu ste most med našim svetom in grozotami lakote, bolezni in vojne. Kaj vam daje moč? Katera lepa misel vas vodi?

Hvaležen sem Bogu, da mi je kot don Boskovemu salezijancu podaril poslanstvo: biti v službi mladim na avstrijskem Koroškem. V življenju z mladimi na gimnaziji,  v župniji in v Etiopiji sem prišel do spoznanja, da imamo vsi v srcu prostor, kjer smo povsem dobri in lepi. Ta lepota nam je bila podarjena že v začetku našega bivanja in nato mnogim pri zakramentu svetega krsta. Te lepote nam nihče ne more vzeti, kljub temu, da smo ljudje z napakami in ranljivi! 

Nadja Volavšek Kurasch