Jože Markowitz, župnik v Kapli ob Dravi, je po lastnih besedah najbrž edini Korošec, ki je peš iz Koroške prišel na stadion FC Barcelona. Leta 2005 je bil Markovitz 342 dni peš na Jakobovi poti od Podgorij do Santiaga de Compostela in nazaj.
Leta 1959 rojeni Jože Markowitz je skupaj s starejšo sestro odraščal v Semislavčah pri Rožeku. Stric njegove babice je bil slikar Peter Markovič, po katerem nosi ime rožeško kulturno društvo, katerega ustanovni član je tudi Jože Markowitz. 29. aprila bo Markowitz dopolnil 65 let, ali že kaj razmišlja o upokojitvi? »V naši firmi se o pokoju razmišlja šele, ko jih imaš sedemdeset, še bolje osemdeset na grbi.« Bogoslovje je od leta 1977 v Salzburgu študiral skupaj s Petrom Olipom iz Sel in Hanzijem Mečino iz Borovelj. »Od vsega začetka so nas tri poznali kot slovenski tercet, saj smo zelo radi skupaj zapeli.« Jože Markowitz je župnik v Kapli ob Dravi, pa tudi v Slovenjem Plajberku, Brodeh in Podgorju. Kot pravi, ga je v življenju najbolj oblikovala pešpot v Španijo in nazaj.
Peš v Santiago de Compostela
Na romanje v Santiago de Compostela v Španiji se je Jože Markowitz leto dni pripravljal na Kostanjah, kjer so ga imeli farani radi in on njih, a je sam prišel v dobo, ko se je začel spraševati, ali je to že vse, kar bo doživel v življenju. Spraševal se je, kako naj zapusti Kostanje, »ne da bi bili farani preveč hudi name«. Ideja o romanju po Jakobovi poti ga je povsem prevzela leta 2004. »Nikoli nisem bil športnik, tudi danes nisem, a me je vedno bolj obsedala ideja o pešromanju v Španijo. Leta 2004 sem prvič potrkal pri takratnem škofu Schwarzu, ki sem mu rekel, da bi rad šel na Jakobovo pot. Lahko greš, saj si že čez mesec dni nazaj, je odvrnil škof. Ne, če grem, grem celo pot, sem odvrnil, saj grem na duhovno pot in ne za hec. Dovolil mi je pod pogojem, da odrinem kot romar za našo škofijo, s seboj sem nesel tozadevno škofovo potrdilo v štirih jezikih.« Od vsega začetka je bilo za Jožeta jasno, da bo proti Španiji odrinil iz Podgorij, »Marijinega romarskega kraja, ki sem ga ob mali in veliki gospojnici obiskoval s svojo mamo«. Med branjem priročnikov o Jakobovi poti je izdelal dnevni koncept etap, ki se ga je držal na enoletnem pešromanju v Španijo in nazaj. »Šest dni hoda, ob nedeljah pavza, tako tri tedne zaporedoma, nato pa tri dni pavze.«
Na začetku poti ga je po Zilji radijsko spremljal Niko Kupper, blizu Šmohorja je Jože zagledal visoke gore, ki bi mu skoraj vzele pogum za nadaljevanje. Izbral je pot, ki ga je bolj kot po gorskih prelazih vodila po nižinah ob Sredozemskem morju. »V Pustertalu sem zapustil to klasično Jakobovo pot, ki vodi preko prelaza Brenner, in zavil do Gardskega jezera, od tam pa proti Azurni obali v Franciji.« Tako tudi v Španijo ni vstopil preko Pirenejev po klasični Jakobovi poti, temveč je ubiral svojo pot preko Katalonije. Kot pravi, je »najbrž edini Korošec, ki je iz Koroške peš prišel na Barcelonin stadion«. V letu dni priprav se je Jože navadil nositi nahrbtnik, težak 16 kilogramov. Vsega skupaj je Jože Markowitz prehodil okoli 6000 kilometrov, prvo tridnevno pavzo je napravil v Mantovi.
342 dni na poti
»Po 1000 kilometrih so bili vsaki podplati zanič,« pravi, rezervne čevelje si je dal Jože s pošto poslati v kraje ob poti, ali pa mu jih je prinesel obisk iz domovine. »Del poti me je od Barcelone do Zaragoze za božič spremljala moja sestra s prijateljico, v Mantovo je prišel kolega iz Salzburga, včasih je bil kak paket že na pošti, za tri tedne se mi je pridružil tudi Peter Olip.« V Santiagu de Compostela je v molitvi preživel tri dni in v tem času v romarski cerkvi srečal pokojnega slovenskega predsednika Janeza Drnovška. Ob odhodu na romanje je tehtnica kazala 135 kilogramov telesne teže, ob vrnitvi pa 120. In katere reči ne bi več vzel s sabo na pot v nahrbtnik? »Pesmarice, v katero nikoli nisem pogledal, saj sem po poti prepeval pesmi iz glave oz. srca.« Dodatne teže v nahrbtniku se je med drugim znebil tako, da je iz zemljevidov po Franciji izrezal samo tiste poti, po katerih je imel namen hoditi. Na poti je bil 342 dni, od tega kakih 60 dni v družbi.
Tri dni je prižigal sveče v Santiagu de Compostela
»V mojem življenju me je najbolj oblikovala ta Jakobova pot. Po treh, štirih tednih hoje sem začutil, da začenja moj duh prazniti vse navlake, še malo kasneje sem bil povsem prazen. Večinoma sem bil na poti sam, začel sem 8. septembra na malo gospojnico, vrnil pa sem se 15. avgusta na veliko gospojnico. Ko sem bil sam na sončni poti proti zahodu, so me ljudje pogosto prenočili in pogostili. Večkrat so mi neznani ljudje zaupali denar s prošnjo, da zanje prižgem svečo v Santiagu de Compostela, kamor sem prispel 8. marca. Za prižiganje teh sveč sem potreboval tri dni. Pri vračanju domov sem se ves čas počutil kot velikonočni človek, ker sem ves čas hodil proti vzhodu. Krona vsega je bila, da se nisem samo vrnil, ampak da sem šel domov proti vzhodu, smeri, v katero gleda večina naših cerkva. Studenec se je znova napolnil in me iz leta v leto oplaja. Ta občutek, ta zadovoljnost, ta povezanost z naravo, Bogom in cerkvijo se stopnjuje in še vedno raste v meni. Poleg tega me greje tudi spomin na dobroto tujcev, spomin na neznance, ki so mi nudili prenočišče med zimo v Španiji.« Takoj po vrnitvi je Jože škofa zaprosil za dovoljenje, če sme biti brez avta. To ne bo šlo, je odvrnil škof, a je vmes začela voziti S-Bahn, tako da Jože Markowitz zdaj že deset let vse svoje poti opravlja z javnim prevozom. »Svoboda mi veliko pomeni, vse termine načrtujem tako, da ne potrebujem kakega osebnega šoferja, tako da se lahko peljem z avtobusom in vlakom. S tem imam vmes veliko trenutkov za oddih in meditacijo, ki jih v avtu ne bi imel.«
Velika noč
»Samo v prazno steklenico lahko kaj natočimo, polna ničesar ne sprejme, je že tako,« pravi Jože Markowitz. Isto resnico izpovedujejo tudi besede Janezovega evangelija o pšeničnem zrnu, ki, če ne pade v zemljo in ne umre, ne more roditi sadu, ampak ostane samo. Podoben paradoks se skriva v prazniku velike noči, ko se kristjani po eni strani spominjajo Kristusovega trpljenja in smrti, po drugi strani pa njegovega vstajenja od mrtvih. »Večkrat na pogrebih rečem, da danes žalujemo. Pri tem pa smo zbrani pri bogoslužju, kar pomeni, da praznujemo skrivnost naše vere, ki jo povzame stavek Tvojo smrt oznanjamo in tvoje vstajenje slavimo. Mi praznujemo iz smrti vstalega Kristusa, s tem se spominjamo, da smo smrtni, a gledamo na vstajenje, novo življenje, s čimer je povezano veselje. Vedno nam mora biti jasno, da ni veliki petek konec te poti, ampak velika noč oz. vstajenje. Smemo biti žalostni, saj je tudi Jezus jokal na Oljski gori, ni pa to trpljenje vse. Če tega sveta ne bi bilo, bi imel Bog za nas pripravljeno direktno pot v večnost, ki pa je ni. Za pot v večnost je potreben ovinek preko božjega stvarstva in odgovornosti za svojo svobodo. Seveda mi praznujemo, a ne zato, ker smo tako dobri, ampak zato, ker nas je nekdo postavil v to veselje. Naša naloga je, da podobno kot je Jezus kruh delil z učencema, ki sta šla v Emavs, delimo, kar imamo. Tudi zaradi tega so po vstajenjskem bogoslužju vsi moji farani vabljeni na skupni zajtrk s šunko. « In kaj poleg Boga Jožetu Markowitzu ponuja oporo v stiskah, tako lastnih kot tudi tistih sočloveka? »V mojem otroštvu je name pazila babica, ki pa je bila od leta 1938 povsem slepa, tako da me nikoli ni videla. Kljub temu je tudi kuhala in to s tako spretnostjo, da ko so prišli tujci v hišo, ti sploh niso opazili, da je slepa. Tujih bolečin sicer ne morem olajšati, lahko pa vsaj zbrano poslušam. Nobenega posebnega recepta nimam.«
Duhovnik za gasilce in mladino
Jože Markowitz je deset let gasilski duhovnik, dve leti je v tej funkciji pristojen za okraj Beljak-dežela. Na vsakoletni zabavi kapelških gasilcev je Jože v vlogi vratarja pri vstopu v diskoteko v farovškem skednju, ki ga imajo v najemu gasilci. Opravlja tudi funkcijo duhovnega asistenta Katoliške otroške mladine. »Delo z mladino se je začelo, ko sem prišel v Kaplo pri Dravi. Sorodnica Andreja Lepuschitz me je prosila, ali bi lahko na Kapli napravili otroški dan, naše praznovanje na vnebohod. Ko nama je to zelo dobro uspelo, me je vprašala, ali bi bil pripravljen naslediti Slavka Thalerja v funkciji duhovnega asistenta Katoliške otroške mladine, zdaj to delo opravljam že 17 let.«
