V mnogih koroških vaseh so tudi letos izvajali ljudsko šego Marijinega iskanja prenočišča. Etnolog dr. Pavle Zablatnik je zapisal, da se je ta običaj na Koroškem začel prvič pojavljati med obema svetovnima vojnama, v nekaterih župnijah pa se je ohranil do danes, tako tudi po vaseh pliberške župnije. Običaj so po pavzi zaradi korone letos tudi spet poživili v Nonči vasi. »Naš gospod župnik Ivan Olip me je spodbudil, da naj vprašam vaščane, če bi sodelovali,« nam je povedala Rozina Buchwald, ki skupaj z možem Feliksom kot mežnarica skrbi za cerkev v Nonči vasi: »Vsi, ki sem jih vprašala, so bili takoj za to,« je vesela Rozina. Rozka Kordesch je že kot mlado dekle nosila Marijo: »Otroci smo vselej sodelovali in ta običaj je bil že za naše starše zelo pomemben, tudi zato ga ohranjamo.«

Ana-Marija Kordesch in Rosina Buchwald

V Nonči vasi nosijo Marijo devet dni pred božičem. 15. decembra grejo v cerkev po Marijin kip, ki med letom stoji na stranskem oltarju. Marijo so nato odnesli k prvi hiši, letos k družini Thaler. Na poti žebrajo rožni venec in pojejo Marijine pesmi. Vaščani vsak dan pridejo po Marijo in jo odnesejo k drugi hiši, kip pa vedno nosi otrok. Letos je to nalogo z velikim veseljem opravila Ana-Marija Kordesch, vnukinja Rozke Kordesch. 23. decembra se je približno 20 ljudi zbralo pri družini Riedl, po domače pri Šimonu, kjer je Marija domovala eno noč. V Nonči vasi običaj poteka izključno v slovenščini, preden Marija hišo zapusti, pomolijo in preberejo kratko besedilo. Od Šimona so Marijo odnesli k zadnji hiši, ki pred božičem gosti Marijo, to je bila letos Marija Nedved. Najprej dekle, ki nosi Marijo, potrka na vrata, sledi pa kratek dialog oz. dramski prizor, ki ga v Nonči vasi zapojejo: »Kdo trka še?« – »Oj dvoje ubogih sirot.« – »Kaj hoč’ta le?« – »Ne dajte naju odtod. Oh za Boga vas prosita, naj nocoj tu prenočiva.« Po petih kiticah se odprejo vrata in gospodinja sprejme Marijo.

Pri zadnji hiši ostane Marija do svečnice, na ta dan pridejo po Marijo in jo pred sveto mašo zopet odnesejo v cerkev in ga postavijo na glavni oltar, kasneje pa spet na stranski oltar. Tam bo Marija ostala do naslednjega leta, ko bodo v Nonči vasi vaščani zopet nosili Marijo. Vsekakor je to običaj, ki se ga splača ohraniti, saj poleg verskega aspekta z njim na vasi ostaja živ tudi slovenski jezik, je pa tudi odlična prilika za druženje med vaščani.