Manca Rebula je pri Mohorjevi založbi izdala svoj prvenec, otroško slikanico Jakob najde pesem
Gospa Rebula, učiteljska pot vas je iz Slovenije pripeljala na eno izmed koroških novih srednjih šol, kjer poučujete slovenščino.
Po poklicu sem učiteljica razrednega pouka. Študirala sem v Sloveniji na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Najprej sem več let poučevala na raznih osnovnih šolah v Sloveniji, nato pa sem bila zaposlena na takratnem Zavodu za zdravstveno varstvo (današnji NIJZ – Inštitut za javno zdravje Slovenije) v promociji zdravja, kjer sem prav tako imela opravka s številnimi šolami in vrtci. Z otrokoma sem se preselila iz Mežice v Pliberk, pravzaprav »samo čez Peco«, torej s slovenske na avstrijsko Koroško. Pliberk mi je všeč že od otroštva. Kot otrok sem s starši enkrat na mesec hodila po nakupih. Kasneje sem čez mejo pogosto prihajala z očetom bolj iz športnih razlogov, saj je bil dolga leta trener odbojkarske ekipe Aich/Dob. Nekoč sem bila prepričana, da bo »moja Mežica« za vedno moj dom, potem pa se je življenjska situacija obrnila drugače in me zanesla v Pliberk, kjer stanujem že dobrih osem let. Tukaj v Pliberku in okolici se počutim prijetno, domače in danes si ne morem predstavljati, da bi živela kjerkoli drugje. Ko sem se preselila v Avstrijo, sem na celovški univerzi v sodelovanju s Pedagoško visoko šolo na Koroškem takoj opravila dokvalifikacijo za poučevanje slovenščine na sekundarni stopnji in nato dobila priložnost kot učiteljica slovenščine v Novi srednji šoli v Bekštanju. Naslednje leto je moja matična šola postala NSŠ Pliberk (sedaj SŠ Pliberk), kjer poučujem še danes. Par let sem poučevala slovenščino še na drugih šolah. Vsepovsod sem bila zadovoljna, spoznala sem različne ljudi, kolege, otroke, utrip šol, kjer je bila prisotna tudi slovenščina, koroške kraje itn. Sama sem kot učenka, študentka in učiteljica dobro poznala predvsem slovenski šolski sistem, tako da je preskok v avstrijski sistem bil zame nekakšen izziv. V koroških šolah so skupine učenk in učencev zelo heterogene, saj imamo lahko v isti skupini koroške Slovence, pa tudi otroke, ki so prišli iz Slovenije, potem pa spet takšne, ki so pri učenju slovenščine čisti začetniki, in še več odtenkov bi lahko naštela. Vsako leto oz. z vsako skupino se delo spremeni. Pri delu z otroki poskušam biti »empatična«, še posebej do tistih, ki jim slovenščina ni tako blizu, saj v njih vidim sebe in svoj trud pri učenju nemščine kot drugega jezika.
Pred kratkim je pri Mohorjevi založbi izšla vaša prva otroška knjiga z naslovom Jakob najde pesem. Kaj je botrovalo nastanku otroške knjige?
Da je knjiga izšla, je bilo pravzaprav naključje. Kdor me pozna, ve, da me glasba spremlja že od nekdaj. Najprej sem, kot številni otroci, pela v šolskem pevskem zboru, obenem pa sem se v glasbeni šoli učila igranja kitare. V najstniških letih sem skupaj s tremi fanti igrala v glasbeni skupini na bas kitaro. Sicer to obdobje ni trajalo več kot približno tri leta, ampak prijateljske vezi med nami so ostale, posebej s kitaristom, ki je sodeloval pri nastanku moje knjige. Pela sem v različnih zborih v Sloveniji, ko sem se preselila v Pliberk, sem se pridružila MePZ Podjuna, sedaj pa pojem pri Pevsko-instrumentalni skupini PIS (KPD Drava) v Žvabeku. Pred nekaj leti sem na Konzervatoriju za glasbo v Celovcu (sedaj Gustav Mahler Privatuniversität für Musik) delala dodatno pedagoško izobrazbo, in sicer »Elementare Musikpädagogik«. Odločila sem se, da bom za zaključni izpit napisala zgodbico in pesmico v obeh deželnih jezikih: v slovenščini in nemščini. Tako sem se lotila projekta – od pisanja besedila, ilustriranja zgodbice, skladanja melodije, sestavljanja pesmice do prevajanja in izvedbe … Nastala je »fotoknjiga« za zaključni izpit, ki sem ga lani uspešno opravila. Moja lektorica nemškega besedila ga. Stefanie Weiss pa je »kriva«, da je iz prvotne fotoknjige nastala slikanica za širšo javnost, saj se ji zgodbicaje zdela zelo simpatična in poučna, torej vredna objave. Stopila sem do gospoda Franza Keliha pri Mohorjevi, tudi on ni okleval in rezultat je tu.
Komu je zgodbica Jakob najde pesem namenjena?
Zgodbica je namenjena otrokom v vrtcu in ljudski šoli, deloma pa tudi učencem začetnikom na sekundarni stopnji. Tu imam v mislih svoje učence. Kot sem že omenila, poučujem tudi učence, ki jim slovenščina ni tako blizu. Jezik jim želim približati na igriv in otrokom prijeten način. Pri pisanju besedila sem uporabljala podobne stavčne strukture. Tudi deli besedila so podobno zgrajeni, tako da otroci laže sledijo dogajanju v zgodbici. Vse pa je seveda obogateno z ilustracijami. In glede na to, da se marsikateri priseljenski otrok iz Slovenije uči nemško, je proces lahko tudi obraten.
Besedilo je napisano v obeh deželnih jezikih, v slovenščini in nemščini.
Zgodbica je prvotno nastala v slovenščini, zaradi izpita pa sem jo morala prevesti v nemščino. Nastala je zelo zanimiva situacija: sama sem včasih zelo jezična, ampak na žalost nisem dvojezična. Heidemarie Miklin, ki je zgodbico prilagodila za nemški jezik, pa ne razume slovensko. Zato sva delali tako, da sem jaz besedilo iz slovenščine na grobo prevajala v nemščino, ona pa je kot nemško govoreča besedilo popilila in vse postavila na pravo mesto. Seveda sva se včasih nasmejali dobesedno do solz, ker je na trenutke prišlo do res smešnih situacij pri izražanju v enem ali drugem jeziku. Stvari pač ne moreš prevajati dobesedno in moraš uporabiti različne fraze. Vsekakor sva se ob tem zelo zabavali, obenem pa se učili druga od druge in nedvomno spoznali, da delo prevajalcev ni enostavno. Heidemarie ni priredila samo nemškega besedila zgodbice, ampak tudi nemško različico pesmice, kar je vsaj še za eno stopnjo zahtevnejše od prevajanja. Na koncu sva se jezikovno še posvetovali z urednikom Adrianom Kertom. Zdaj mislim, da sta obe besedili slovnično in besedno res dodelani. Heidemarie, ki dela kot specialna pedagoginja za otroke s posebnimi potrebami, se dobro spozna tudi na grafično oblikovanje, zato ni čudno, da je odgovorna tudi za oblikovno plat knjige.
Slikanico, ki obsega 38 strani, ste sami ilustrirali.
Slikanico sem opremila s svojimi ilustracijami. Kot otrok sem vedno opazovala dedka, ki je pogosto slikal z oljnimi barvami. Veselje do risanja pa sem dobila v osnovni šoli, ko nas je učitelj in umetnik Stojan Brezočnik s svojim načinom poučevanja vedno znova navduševal pri urah likovne vzgoje. Tudi sama poučujem risanje in upam, da otrokom nisem preveč dolgočasna. Ni skrivnost, da včasih tudi kaj narišem za svojo dušo. Čeprav se zelo rada oblačim v temne barve, so mi všeč umetniška dela, ilustracije in slike učencev, ki so pisana in živa. Svojo knjigo sem ilustrirala s suhimi pasteli (s kredami) in s tankim črnim flomastrom.
Pravljica skriva še en biser, in sicer prikupno pesmico, ki gre zelo hitro v uho.
Pesmica je nastala v slovenščini, besedilo pa je prirejeno v nemškem jeziku. Pomembno se mi zdi, da pri učenju pesmice besede jasno izgovarjamo, ponavljamo, vadimo, tako da tudi učenci začetniki lahko zapojejo pesem ali pa vsaj refren. Melodija pesmi namenoma ni zelo hitra. Melodijo sem napisala sama, za glasbeni aranžma pesmice pa je poskrbel moj dober prijatelj in nekdanji sošolec Dejan Dimec, glasbenik in kitarist znane slovenske skupine Kingston. Posebej želim omeniti še solistki: slovensko besedilo je odpela Jera Pušnik (hči Nejca Pušnika, kapetana ekipe SK Zadruga Aich/Dob), nemško besedilo pa moja učenka Popée Pototschnig.
Zagotovo bo pesmica prepričala bralce, da bodo svoje otroke, vnuke ali učence presenetili s prikupno slikanico Jakob najde pesem.
Slikanica je pravzaprav odraz mojega življenja, saj združuje vse tisto, kar se v njem prepleta: delo z otroki, risanje, glasba in seveda odnosi s prijatelji ter družino.
Vsi radovedni bralci lahko pesmici prisluhnejo, če novo slikanico Jakob najde pesem poiščejo na spletni strani Mohorjeve založbe.
Tako je, na spletni strani so navedene vse tri variante pesmice, in sicer slovenska, nemška in karaoke, tako da lahko bralci ob pesmici hitro zapojejo.
