Ko je snežilo, sem stopil pred vrata in ko so drugi prijeli za lopato, sem tudi jaz.

Celovec  Na svečnico tega leta, 2. februarja, je bil celovški stolnici za 66. krškega škofa posvečen Jože Marketz. Rojen leta 1955 v Kršni vasi pod Sveto Hemo je bil imenovan po Jakobu Peregrinu Pavliču kot drugi Slovenec na čelo škofije, ki od samega začetka združuje dva naroda, slovenskega in nemškega. 

Potem ko je dolgo vodil najprej slovenski dušnopastirski urad in potem tudi še nemškega, je bil na čelu koroške škofijske Caritas od leta 2014.  Jože Marketz je napisal tudi uvodnik v letošnji zbornik krške škofije z naslovom »Če pa ne bi imel ljubezni.«

Jože Marketz: To se je človek spraševal že od nekdaj. Judovski pisatelj Elie Wiesel je zapisal zgodbo, kako je v Auschwitzu opazoval, ko so obesili mladega fanta. In ko je nekdo za njim vprašal, kje je Bog, je glas v Elieju Wieslu odgovoril: Tam visi. To je odgovor, ki ga dajemo kristjani na to vprašanje. Res je naš krščanski paradoks, da pusti Bog, pravimo mu tudi Oče, svojega sina trpeti in mu ne pomaga na križu.

To lahko tako tolmačimo, lahko pa rečemo tudi drugače, da je to del človekovega življenja. Božji sin sam je šel to tragično usodo do konca. Stvar vere pa je, če verjameš to, kar piše Sveto pismo in kar oznanjamo že dva tisoč let, da mu je potem, ko je šel skozi trpljenje, bilo spet povrnjeno življenje. Življenje je povezano s tem, da po vsakem trpljenju pride kaj novega in lepega in šele tu se izkaže božja ljubezen. Kdor veruje, lahko živi v upanju, da bo tudi njega Bog poprijel za roko in mu z vso ljubeznijo vračal življenje in tudi veselje.

Vse okrog ljubezni in trpljenja pogosto ni racionalno. Vera je ravno to, da se dvigneš na drugo raven, od koder prihaja upanje. Čutiš trpljenje in bolečino, imaš pa upanje, da bo to minilo in da se bo vrnilo nekaj, kar ti je obljubljeno. To je stvar vere, za to vero pa imamo že dva tisoč let nešteto prič – do naših prednikov, ki so trpeli v Auschwitzu in drugod. V to lahko verujemo.

Priznati moram, da tudi sam poznam te emocije. Poznamo pa tudi solidarnost, medsebojno pomoč, vemo, da smo pripravljeni na marsikatero žrtev za človeka, ki ga ljubimo. Poznamo odpuščanje in spoštovanje. Vedno znova se je treba odločiti za tak ali drugačen odziv in s tem smo pri svobodi, ki jo imamo. Lahko živiš iz trenutnih emocij, dostikrat so to negativne, lahko pa rečeš, da se boš obnašal drugače in boš skušal vrednote, ki so ti drage, uresničiti tudi v odnosu s sočlovekom. Jasno, da je zadeva bolj kompleksna, da marsikaj vpliva na nas in da je zato svet tak, kakršen je. Ne smemo pa izgubiti vere v to, da je tudi dobro na svetu. Ko je Bog ustvaril svet, piše v Svetem pismu, da je vsak dan na koncu rekel »in bilo je dobro.« Potencial dobrega je v vsaki situaciji na svetu, v to je treba verovati, potrebuješ pa tudi voljo, da to uresničiš.

Sprašujem se bolj, zakaj tega ne vključuje. Kdaj ste pa nazadnje slišali pridigo o tej temi? Jaz sem se na zadnje kot kaplan upal kaj povedati o seksu, o spolni ljubezni, ki je lepa, kar vsi vemo. Danes je tako, da kot predstavnik Cerkve o tem ne moreš več govoriti, ker ti vsak očita, češ, kaj se ti spoznaš, kaj pa ti veš, o čem govoriš. V zadnjih desetletjih se tudi moralni teologi niso več upali bogve kaj o tem pisati, ker so bili v Vatikanu zelo rigorozni. Sedaj pa smo žal v situaciji, ko iz vere, ki je vera ljubezni, ne vplivamo več na ljudi in na svet ravno v najbrž najvažnejši točki našega življenja – v odnosih in kakšni naj bi bili. Zanimivo je, da papež Frančišek vedno spet govori o nežnosti v odnosih. S tem nagovarja, kakšni  naj bi bili odnosi. Spolni odnosi in tudi vsi drugi naj bi bili nežni in polni spoštovanja. Zvestoba je taka vrednota, ki velja za vse odnose, ne samo za spolne in za poročene ljudi. Cerkev bi po mojem iz vere, iz evangelija imela kaj povedati. Ampak sam obžalujem, da tega ne delamo več in o tem govorimo premalo. Ne preveč. Časi, ko te je župnik v spovednici o tem kaj vprašal, so mimo.

Čez noč se človek ne spremeni, to vemo vsi o sebi in to Slovenci vemo iz zgodovine. V času po drugi svetovni vojni bi morali imeti ljudje, ki so doživeli leta prej, povsem drugačno mišljenje, tudi do Slovencev, pa vemo, da ni bilo tako. Zato tudi danes tega ne pričakujem. So pa zelo veliki izzivi. V času po koroni bomo morali spet govoriti o podnebju, o stvarstvu, ki ga je treba bolj spoštovati in pri katerem je treba ravnati prav tako kot sedaj. Upam, da se bomo spreminjali, da se bomo pogovarjali o tem, kaj je treba narediti drugače. In da bomo o tem soglašali.

To potrebuje čas. Žal je veliko ljudi na Koroškem zapustilo Cerkev, ki se je prepirala. V tej Cerkvi zase niso videli domovine. Nazaj jih prihaja zelo malo, še naprej pa izstopajo, za kar je veliko razlogov. Nekateri se bojijo prihodnosti, ne vedo, ali imajo dosti denarja. Vemo, da ga imajo nekateri premalo, čeprav je ravno Cerkev tista, ki jim skuša pomagati s Caritas in v župnijah. V prihodnje bomo veliko delali na vprašanju Cerkev in vera. Ljudje danes ne vidijo več smisla v tem, da bi plačevali še kaj za Cerkev, če so verni. Po drugi strani pa ravno Slovenci vemo, kako so za naš jezik in kulturo pomembne skupnosti. Vsak zase zelo malo vpliva na to, če bodo otroci še govorili slovensko ali se navdušili za slovensko kulturo. Vsak zase, ki pa ima svojo vero zaprto samo v svojem srcu in pravi, da ne potrebuje Cerkve in naj se otrok o krstu sam odloči, tega na ta način ne bo dosegel. Človek je pač skupinsko bitje. In nenazadnje zato je Cerkev važna.

Vemo pa tudi, da odločanje prihaja iz pogovora z drugim. Saj sam ne veš točno, ali se odločaš prav ali ne. V skupnosti laže delaš prave korake. Zato je tako slabo, če vlada med Slovenci in še bolj v Cerkvi prepir. Potem ti manjka skupnost. 

Zelo. Zelo sem srečen zaradi te odločitve. Sam ne vem, koliko sob ima škofijska palača, trideset ali petdeset, zvečer vsi gredo domov, jaz pa bi v tej palači bil sam. Tudi ob koncih tedna. Tako ne moreš živeti. Stanujem v bivšem župnišču in imam iz dnevne sobe samo dva koraka do cerkve. Delam to, kar dela vsak navaden človek, čistim malo in kuham sam. Ko je snežilo, sem stopil pred vrata in ko so drugi prijeli za lopato, sem tudi jaz. Ta solidarnost v življenju se mi zdi zelo važna in zelo uživam v tem.

Na novo letos sploh še nisem mislil. Ker moramo ostati doma, bom pač ostal doma, tega sem vajen. Stalnica pri meni je, da na novoletni dan poslušam dunajski novoletni koncert. Zadnja leta sem božič obhajal z brezdomci, letos sem mislil iti v domove za ostarele, kar ni mogoče. Opolnoči bo v stolnici maša, ki jo bo prenašal avstrijski ORF. Dan zatem imam mašo v Gospe Sveti, potem pa se bom peljal domov v Kršno vas. Imam dve sestri in očeta, ki bo star 95 let. Bo pač zelo nespektakularno. Spominjam pa se mladih let, ko so se vsi pripravljali na ta večer. Tudi jaz sem šel z njimi, ko smo pokadili okoli hiše. Ampak potem sem vedno šel v svojo sobo in tam ostal uro, dve v tišini. Ta tišina mi je bila tako zelo važna in nekje sem prebral, da se božje s tistega večera vlije v srce v tišini. Za to bo letos več priložnosti kot sicer.