Poleg uradne deželne desetooktobrske proslave, ki se je dvodeljeno odvijala na pokopališču v Trnji vasi in na dvorišču deželne hiše, je koroška prestolnica doživela tudi demonstracijo proti ustaljenemu proslavljanju tega dne. 

»Za antifašistični konsenz Koroške« je bilo geslo demonstracije, ki se je v nedeljo, 10. oktobra 2021 opoldne, od kolodvora podala skozi mesto do deželne hiše, nanjo pa so vabili slovenski študentski klubi in levo usmerjene organizacije. 

V obeh deželnih jezikih so govornice in govorniki opozarjali na razkorak med leporečjem o mirnem in skupnem sožitju dveh narodov v poenoteni Koroški na eni strani ter zgodovinsko resnico in dejansko stvarnostjo oz. stanjem na drugi. 

Kajti velikonemška prihodnost dežele in potujčevanje oz. germiniziranje Slovencev v imenu »nemške Volksgemeinschaft« sta vselej bila sestavni del deželne politike. Na vsakoletnih spominskih proslavah se izogibajo določenim poglavjem koroške zgodovine, na primer prostovoljni in navdušeni preobrazbi brambovcev in njihovih organizacij v nacistične formacije, pregonu koroških slovenskih družin leta 1942 in 1944 ali partizanskemu uporu, edinemu učinkovitemu oboroženemu protinacističnemu uporu na avstrijskih tleh. Namesto tega pa skušajo povezati brambovske boje in pa legendo o samoosvoboditvi Koroške izpod nacizma v kodo in narativ o junaški zgodovini dežele. 

Vse do danes je nemški nacionalizem hegemonialno načelo in vodilo deželne politike, t. i. konsenzna skupina pa njen figov list, je bilo jasno povedano. 8. maj bi moral biti dan praznovanja.

Poudarjeno je bilo, da Koroška še ni dežela sožitja, ker dejanske  enakopravnosti obeh narodov in obeh jezikov skratka ni. Slovenščina bi kot uradni in deželni jezik morala biti prav tako samoumevno v uporabi in vidna, kot je to nemščina. 

Tudi viden spomenik slovenskemu uporu proti nacizmu bi že zdavnaj moral stati. Tako pa Slovence še zmeraj vidijo in pojmujejo kot tujek, kot nekoga, ki od zunaj, z juga, vdira v deželo. 

O brambovskih bojih je na primer Hans Steinacher, viden brambovec, nacist in ugleden povojni politik, ki so mu lani postavili somenik, leta 1943 v svoji knjigi »Sieg in deutscher Nacht« sam zapisal, da plebiscitnega boja ni vodil za priključitev k Avstriji, ampak z neomajno samoumevnostjo »za velenemško prihodnost«.

Najbolj viden izraz tega dvomljivega odnosa do zgodovine in njene razlage pa je nedvomno spomenik tako imenovane koroške enotnosti na dvorišču deželne hiše. Ta spomenik je odraz desnoekstremne, nemškonacionalne in zgodovinsko revizionistične močvare, iz katere se v bistvu napaja uradna koroška spominska kultura, je bilo rečeno.