Drage koroške Slovenke, dragi koroški Slovenci!

Koroška je lepa dežela. 

To pa ne samo zaradi Vrbskega jezera in drugih jezer, rek Drave in Zilje ali zaradi neštetih gora. Koroška ima posebno bogastvo in to sta njena dva deželna jezika.

V zelo mladih letih mi morda ni bilo vedno jasno, kako dragoceno dediščino ima Koroška. Da imam to srečo, da lahko odraščam dvojezično. Da sem govorila doma slovensko in tudi v trgovini ali kjerkoli sem bila, da sem hodila v dvojezični vrtec in obiskovala Slovensko gimnazijo je bilo zame sa-moumevno. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi to bilo nekaj, za kar se je treba zavestno odločiti. Mislila sem, tako je bilo, tako ostaja tudi v prihodnje. Z leti pa sem se začela spraševati, zakaj postaja jezik, ki je močno zakoreninjen v tej deželi, vedno tišji?  Slišala sem vedno večkrat stavek: »Spet nas je malo manj.« In vedno znova je bil tu nekdo, ki tega jezika ni več hotel razumeti.

Da naš jezik ne izgine in ne utihne – to je nekaj, za kar smo sami odgovorni. Politika nam je lahko v pomoč, ampak na koncu preživi le govorjena beseda. Odgovorni smo za naš jezik. Govoriti ga moramo in dajati naprej.

Doma sem govorila v ziljščini. To pa zaradi tega, ker so stari starši govorili slovensko in ta jezik dali naprej otrokom, moja starša pa meni in moji sestri. To je razlog, zakaj sem mislila, da je to vse samoumevno. Starša sta vedela, to je njuna odgovornost. 

Našega maternega jezika slovenščine ne smemo odložiti na hišnem pragu, vzeti ga moramo s seboj v deželo. Domovina ni samo kraj, kjer smo rojeni. Domovino lahko vzamemo s seboj v svet in ta domovina je naš jezik.

Naša skrb je, da se jezik ohrani.

Odgovorni smo zanj.

Ja, Kärnten ist ein schönes einzigartiges Land und Kärnten Koroška hat das wertvollste der Welt: Menschen, die zwei Sprachen sprechen. Darauf darf man zurecht stolz sein.

Danke. Hvala.