Nejc Kupper (32) se je po študiju medicine na Dunaju z ženo Marušo preselil v Švico, kjer sta živela in delala štiri leta. Medtem sta si ustvarila družino in se letos poleti vrnila na Koroško, razlog za to pa je bila tudi slovenščina.
Ko smo vprašali Nejca Kuppra, kako bi se sam predstavil in kaj bi pri tem poudaril, mora za trenutek pomisliti, pravi, da je to zanj kar težko vprašanje. »Sem koroški Slovenec in vselej sem bil tudi integriran med koroškimi Slovenci, kar mi je bilo tudi vedno pomembno,« je prvo, kar mu pride na misel. Nejc je odraščal na Koroškem v Kožentavri skupaj z mlajšim bratom Benjaminom in starejšo sestro Tajo. Po maturi na Slovenski gimnaziji je takoj šel na Dunaj pisat sprejemni izpit za medicino, kar je videl bolj kot nekakšen poskus, ki pa mu je na mah uspel. Študijsko mesto je imel zagotovljeno in se nato najprej za eno leto odpravil v Anglijo, v bližino Londona. Tam je opravil civilno službo pri organizaciji, ki je oskrbovala otroke s posebnimi potrebami. Delal je kot njihov spremljevalec, učitelj in pomočnik učencev. Ko je to končal, je začel študirati na Dunaju. Za medicino se je odločil, ker je hotel nekaj delati, kar je dobro za skupnost in druge ljudi. »Da pridem iz službe domov in sem lahko zadovoljen s tem, da sem naredil nekaj smiselnega, tudi zaradi tega sem se v medicini še najbolj videl,« se spominja Nejc Kupper. »Medicina pa me je tudi mikala, ker mi je bila v gimnaziji všeč biologija in smo imeli dobrega profesorja, gospoda Mirka Oražeja.«
Nejc je ob izobrazbi hotel tudi spoznati svoje meje sposobnosti, saj je študij medicine na glasu, da je zelo težak. »To me je malo razočaralo, mislil sem, da bo teže,« pripoveduje Nejc Kupper. Med študijem je bil tudi večkrat v tujini, v Rimu, v Bernu in v Surabaji, v drugem največjem mestu Indonezije. Tam je občudoval, kako se zdravniki kljub težkim pogojem in pomanjkanju sredstev trudijo in so včasih celo bolj zadovoljni kot zdravniki pri nas. V Rimu je delal v univerzitetni bolnišnici. »To je bilo kar zabavno, ker sem bil tam med avgustovskimi počitnicami ferragosto. Tako zdravnikov kot pacientov je bilo manj, vsi so šli na počitnice.« V sklopu študija je bil še tri mesece na izmenjavi v Bernu, kar je bil tudi povod, da je kasneje šel v Švico. Zelo mu je bil všeč način, kako se Švicarji lotijo poučevanja zdravnikov. Delajo po nekem načrtu, ki ga tudi izvedejo, v Avstriji načrti obstajajo, a do izvedbe pride samo majhen delež. Po zaključku študija je v Šentvidu opravil osnovno izobrazbo, ki jo mora narediti vsak zdravnik.
Nejc Kupper in njegova žena Maruša sta vedno načrtovala, da bosta nekaj let živela v tujini. »Ona bi raje šla v Anglijo, na koncu sva se odločila za Zürich, tudi zato, ker so v Švici delovni pogoji za zdravnike boljši,« pravi Nejc. Najprej sta nameravala ostati le leto ali dve, na koncu sta ostala štiri leta in pol. Tam sta tudi privekali na svet hčerki Ema (2) in Lena (7 mesecev). Nejc je v Zürichu delal v bolnišnici, žena Maruša pa v dveh startupih. Delo je bilo kar naporno, ker imajo v Švici za zdravnike daljši delovnik, 50 ur na teden, ostali imajo 42 ur. Prvi meseci so bili zelo naporni, delal je tudi pozno v noč, ker so se tedaj borili z velikim valom gripe, se spominja Nejc: »A ko si mlad in če še nimaš otrok, to ni problem in ob delu sem si nabral veliko izkušenj.« Nejc je prepričan, da potrebuješ »določeno kilometrino pacientov«, da vidiš, kaj in kako moraš delati, le tako lahko rasteš kot zdravnik. Vsakdanje življenje je tam drugačno v tem, da so Švicarji zelo delavni in med tednom ni veliko časa za socialne kontakte. Nejc pripoveduje, da so Švicarji zelo vljudni drug do drugega, tudi v službi: »Moral sem se naučiti, da radi govorijo med vrsticami in ne tako direktno.« Hierarhije v bolnišnicah v Švici so manj strme kot v Avstriji. Nejc meni, da so bolnišnice v Švici bolje in drugače organizirane kot pri nas, stvari so bolje obvarovane in pri zdravljenju se morajo upoštevati mnenja več zdravnikov.
Med pandemijo v Švici niso imeli striktnega lockdowna, posledice kovida kljub temu niso bile hujše kot v Avstriji, tudi testirali so bistveno manj. Nejc je v tem času delal na internem oddelku, na začetku niso imeli zdravil, bolnike so lahko samo opazovali: »To ti odpre oči, da medicina tudi dandanes še ne more vsega rešiti in pozdraviti.« V Švici sta se Nejc in Maruša počutila dobro, manjkali so jima predvsem družina in prijatelji, ki so pogosto spraševali, kdaj se bosta vrnila. »Ko sva dobila hčerki, sva si mislila, da se moramo vrniti domov. Velika motivacija je bila, da bosta lahko hčerki tukaj hodili v slovenske izobraževalne ustanove, da bosta odraščali s slovenskim jezikom,« pravi Nejc Kupper, ki je splošni internist in trenutno dela na urgenci v celovški kliniki. Želi si prizadevati za boljšo izobrazbo kolegov in kolegic, tudi v lastnem interesu, da bodo lahko čim bolje sodelovali. Zadnja leta v Švici je imel Nejc za božič vselej službo, letos bo lahko doma pri družini. Obiskali bodo tudi starše v Kožentavri, kjer za božič tradicionalno prepevajo slovenske pesmi, se obdarijo in skupaj preživijo čas. Tradicionalna jed za božič pri Kupprovih sta juha z rižem in kranjske klobase.
