V petek, 13. avgusta, je Fric Kert dopolnil 80 let. Odraščal je na Komlju, se izšolal za ljudskošolskega učitelja, potem na glavni šoli v Pliberku poučeval »vse, razen ročnega dela za dekleta« in deloval tako v kulturi kot v politiki, dolgo je urejal tudi enega prvih dvojezičnih občinskih listov na Koroškem, Pliberški list. Z ženo Nežko sta vzgojila pet otrok, danes uživata upokojenska leta v Nonči vasi pod košato lipo, ki jo je Fric Kert pred skoraj petimi desetletji izkopal pod Božjim grobom in jo nasadil kot prvo drevo na svojem vrtu. 80 let je nekdaj bila visoka, častitljiva starost, danes je skoraj že standard. 

Nekdaj je tudi veljalo, da z leti prihaja modrost. Kakšne so vaše izkušnje z njo?

Fric Kert: Moram reči, da modrost že dolgo doživljam tako, da je bila naša hiša vedno hiša kulture in to v nasprotju z nekulturnim dogajanjem v teh krajih. Spomnim se pa tudi, da sem zavestno postal Slovenec šele s 16 leti. Rojen sem leta 1941 in naša kmetija je med vojno veljala za partizansko. Slovensko so govorili sicer vsi sosedje, so se pa šteli za Nemce, čeprav nemško niti znali niso. 

Odraščali ste pri Stravniku v Gradičah na Komlju, v krajih, ki so nekdaj bili enota skupaj s sosednjo Strojno, od koder je bila doma vaša mati, in s Šentanelom, od koder je bil oče. Do druge svetovne vojne so se kljub novi državni meji stiki ohranili, po letu 1945 pa je meja postala z jugoslovanske strani strogo zastražena ideološka meja. Kaj je to pomenilo za vašo družino?

Prekinili smo vse stike s svojimi sorodniki, kjer je bil večji del. Še do leta 1945 smo hodili v cerkev v Strojno, potem nič več. Oče je bil doma pri Miklnu v Šentanelu, mama pri Muru v Strojni. Moj ded pri Miklnu je leta 1927 ugodno kupil kmetijo pri Stravniku, ki je bila čisto »zavžvana« in jo dal mojemu očetu. Od desetih nas je sedem otrok preživelo. Vse smo pridelali sami, kupovali smo le sladkor in sol.

Rekli ste, da so v okolju govorili samo slovensko, da pa ste Slovenec postali šele s 16 leti. Kako to?

V naši družini se nikoli nismo pogovarjali o tem, kaj smo. Živeli smo pač kot kmetje in z zavestjo, da smo tam doma. V učiteljišču v Celovcu sem spoznal prijatelja, ki me je spravil v nemško buršenšaft Normannio. Tam me je fasciniralo, da so se sabljali, boril sem se na osmih menzurah. Novembra 1957 pa sem slučajno dobil v roke statute tega združenja, kjer je pisalo, da si lahko član samo tedaj, če se opredeliš za nemški narod. Te zavesti pa jaz nisem imel in sem imel resen problem. Na srečanju starešin sem to omenil nekemu učitelju in ta mi je odvrnil, da to nič ne de, da potrebujejo ravno take ljudi. Ta izjava pa mi je vzbudila kritičnost.

V naši družini se nikoli nismo pogovarjali o tem, kaj smo. Živeli smo pač kot kmetje in z zavestjo, da smo tam doma.

Fric Kert

Toda vseeno ste ostali pri buršenšafterjih. Zakaj?

Tam sem poznal veliko ljudi, ki so bili v izpitnih komisijah. Prave rjavine še iz nacistične dobe. Vedel sem, da nikoli ne bi postal učitelj, če bi tedaj izstopil. Ko sem se vsega tega zavedel, sem se začel posebej zanimati za početje tega združenja. Postal sem celo ustanovni član zveze Arminia, tudi z namenom, da bom spoznal čim več teh ljudi in njihovo početje. Poznal sem na primer člana z imenom Rollo, pravega imena nismo poznali, ki je imel pri koroški deželni vladi nalogo, da obvešča ljudi, ki se zanimajo za slovenska posestva, ki so bila naprodaj, da ta ne bi več prišla v slovenske roke, temveč v nemške. Njihovo delovanje je bilo izredno razmreženo in organizirano.

Verjetno ste člane teh združenj kasneje srečali tudi v drugih strukturah. Kam vse so razprostrli svoje omrežje?

Že v učiteljišču so določili, kdo bo v šel v SPÖ, ÖVP in FPÖ. Do zadnjega so bili organizirani. Ko so leta 1958 govorili o tem, kako starši protestirajo proti dvojezičnemu šolstvu in odjavljajo svoje otroke, sem sam videl, da je to bilo organizirano z vrha, celo od šolskih vodstev. Slučajno sem pri nekem buršenšafterju slišal, ko so mu po telefonu sporočali, kako potekajo protesti, koliko je udeležencev.

Pri buršenšafterjih ste si prislužili celo častni naslov Leif vom Unterland. Kaj je bilo to?

Ko sem nastopil prvo učiteljsko službo v Šmarjeti pri Pliberku, je bilo okoli 80 odstotkov otrok prijavljenih za dvojezični pouk. Vse starše sem poznal že od prej in z njimi imel živahne stike. Po enem letu je bila stoodstotna prijavljenost. To je bil alarm za vse moje pedagoške voditelje in okrajno ter deželno vodstvo. In so mi prinesli odlikovanje Leif vom Unterland. Jaz sem pa vedel, kam pes taco moli in sem se požvižgal na vse to. Ker pa so se prijave nadaljevale tudi še v naslednjem letu, so sklenili, da me bodo poslali na drugo šolo, na glavno šolo, čeprav sem bil ljudskošolski učitelj. Tam je bil ravnatelj starešina Normannie Karl Stukovnik in sem se pripravil na to, da me bodo skušali pristriči. Učitelji so me zelo prijazno sprejeli. Stukovnik pa je prišel pri pouku matematike v razred in me vprašal, če sem že uporabil platneno tablo, učni pripomoček tedaj. Odgovoril sem, da še nisem, da pa bom, ko bo čas za to. Čez dva tedna je prišel še enkrat, me spet vprašal in jaz sem mu dejal, da še nisem. Dan pred božičem pa sem dobil s šolskega urada obvestilo o premestitvi na ljudsko šolo Žitaro vas, ker da nisem upošteval službenega navodila. Pritožil sem se in odgovoril, da se taki krivici ne bom vdal. Kako naj bom učitelj, če privolim v take neresnice? Prvi šolski dan v letu 1966, po božičnih počitnicah, je prišel šolski nadzornik k meni v razred. Večkrat sem ga vprašal, kako ocenjuje moj pouk, pa ni hotel odgovoriti. Po koncu pouka se je hotel z mano pogovoriti in sem mu dejal, da sedaj pa jaz nimam časa, da grem na kosilo. Tedaj so se mu naježili lasje in mi je rekel, da bo popoldne šolska konferenca. Na njej sta ravnatelj Stukovnik in nadzornik podlo kritizirala moj pouk, da so celo drugi učitelji bili šokirani. Vsi učitelji, tudi nemškonacionalni, so potem šli z menoj v kavarno in napisali protestno pismo deželnemu šolskemu svetu. Predsednik deželnega šolskega sveta Guttenbrunner me je povabil  Celovec in mu je bilo všeč, da sem se uprl ravnatelju, ki so ga tudi drugi doživljali kot nemogočega. Zadeva se je potem uredila v mojo korist.

Doživeli ste kar nekaj takih pritiskov. Kako da ste se upali in vztrajali? Je to nekakšna hribovska trma fanta z gorske kmetije?

Ni bila trma, temveč res sem se boril proti krivici. Marsikaj sem vedel o delovanju buršenšafterjev. Kot dvojezični učitelj pa sem se čutil odgovornega za ohranitev kulture v našem kraju. Bil sem tudi pri-pravljen, da ne bi uspel in sem se že v Nemčiji pozanimal za delo, kjer bi delal kot vrtnar. Ko sem nastopil proti krivici, sem se zmeraj bolj začel zavedati tudi slovenstva. 

Zanimivo je, da ste v Pliberku začeli peti tako pri slovenski Edinosti kot pri nemškem Grenzlandchor Bleiburg. A niso bili to časi, ko je med slovenskimi in nemškimi zbori nemalokrat bil kar nekakšen berlinski zid?

Zavzemal sem se za sožitje med slovenskim in nemškim prebivalstvom. Prepričan sem, da sožitje ni mogoče, če ni spoštovanja. Še danes se ne borim proti nemški kulturi in jeziku, temveč proti nacizmu in rasizmu. Pri nemškem zboru sem začel peti, ker sem želel imeti stike z vsemi. Ko pa sem po treh mesecih sodelovanja vprašal, če bomo zapeli tudi kakšno slovensko pesem, pa je zborovodja Karl Miklin odgovoril, da se ne upa, ker bo preveč nasprotovanja. In sem se odločil, da ne bom več pel pri njih in sem ostal samo še pri Edinosti pri Folteju Hartmanu.

Leta 1973 ste z Enotno listo vstopili v pliberško občinsko politiko in dvanajst let bili občinski svetnik. To so bili časi velikih napetosti na Koroškem. 

Hotel sem doseči večji krog ljudi s svojimi zamislimi, da se je v demokraciji treba posluževati vseh pravic, ki jih imam. Če tega ne bomo storili, nas bodo pohodili. Zato smo ustanovili Enotno listo Pliberk. Vsak teden smo priredili zborovanje EL in povabili tudi nemško govoreče udeležence. Pogoj pa je bil, da se bo javno govorilo slovensko. 

Ste sproti prevajali?

Ja, tako. V tistem času je EL v pliberškem občinskem svetu narasla na sedem odbornikov. Zahteval sem tudi, da je s slovenščino treba stopiti v javnost. Na občinski seji sem začel govoriti slovensko – in so najprej vstali socialisti, potem še iz ljudske stranke in svobodnjaki. Župan Othmar Mory iz ÖVP pa je bil toliko poštenjak, da je ostal. Seja je bila prekinjena. Naslednjič pa sejne sobe niso več zapustili.

V 70. letih ste tudi sami osebno čutili pritisk, ker ste se zavzemali za dvojezično krajevno tablo v Pliberku.

Dobivali smo grozilna pisma pa telefonske klice. Večkrat smo prosili žandarje, da so varovali našo hišo. Takrat sem si kupil tudi revolver, da bi se branil. V Pliberku smo imeli demonstracijo za dvojezično krajevno tablo in ko sem ljudi vprašal, kaj bi bilo, če bi poleg imena Bleiburg pisalo tudi Pliberk, so nekateri začeli ostro rjoveti. Tedaj je bil hud čas za našo družino, ampak smo zdržali.  

Tedaj ste že imeli družino – ženo in kmalu pet otrok. Poleg poklicnega dela ste bili dejavni v kulturi in politiki. Kdo vam je kril hrbet, da ste lahko vse to počeli in imeli moč za to?

Glavni steber je moja žena. Spominjam se, da sem jo večkrat vprašal, če bo to še prenesla ali naj preneham s svojim javnim delovanjem, pa je rekla, da bo skrbela za vse. Brez nje ne bi imel te moči.

Peli ste pri Edinosti, danes je to zbor Foltej Hartman, tudi v cerkvenem zboru, bili pa ste tudi med ustanovitelji pevskega zbora Podjuna. 

Nežka Kert: Ko je bil ortstafelšturm, smo bili vsi zelo potrti in smo se spraševali, kako na to odgovoriti. In smo ustanovili zbor Podjuna.

Fric Kert: Herman Germ, Poldej Cvelf in midva smo v našem tedanjem stanovanju v Drveši vas diskutirali, kaj bi naredili, da ne bi šli z istimi norimi idejami v svet, temveč da bi kulturno odgovorili. In tako je nastal mešani zbor Podjuna. Takega tedaj v Pliberku ni bilo, bila sta samo ženski in moški zbor. Prve vaje smo imeli v naši tedaj še ne dozidani hiši. Z zborom Podjuna smo šli tudi med nemško prebivalstvo in na tekmovanja. V Trgu smo dobili prvo nagrado. Celo na sever Nemčije v Frizijo smo šli in še danes so živi nekateri stiki od tedaj.

Slovenska stran je v tistih časih na sploh na veliko odgovarjala s kulturo. Na južnem Tirolskem so Nemci na neizpolnjene pravice in pomanjkanje avtonomije odgovorili tudi z bombnimi napadi na infrastrukturo. Smo Slovenci mogoče preveč stavili na kulturo?

Še danes sem srečen, da smo se Slovenci uprli nasilni poti in rekli, da ne smemo storiti tega, za kar menimo, da je nekulturno. Sadovi v Pliberku so neverjetni. Občinski svet je soglasno sklenil dvojezične table za vse vasi, ki niso bile zajete v paket iz leta 2011. Sedaj so temu sledile še štiri občine. Sedaj lahko o teh stvareh govoriš brez strahu pred bombo. Če bi tedaj odgovarjali na isti način, ne bi prišli daleč.

Zavzemal sem se za sožitje med slovenskim in nemškim prebivalstvom. Prepričan sem, da sožitje ni mogoče, če ni spoštovanja.

Fric Kert

Politično ste bili dejavni tudi širše, za deželnozborske volitve leta 1990 ste kandidirali na listi svetovnonazorsko in narodnostno zelo raznolike platforme Drugačna Koroška. Zakaj ta projekt ni uspel, je bila zamisel Drugačne Koroške preveč naivna?

Tega ne bi rekel. Nemškonacionalne protisile so bilo tako zelo zakoreninjene in so pri delu prebivalstva še danes, da je to neverjetno. Prastrah je še danes tu, ni pa več tako oster. Prepričan sem, da je edina pot v prihodnost kulturna, ne nabijalna. 

Kot otrok, rojen leta 1941 med nacizmom, so vas po sili razmer krstili za Friedricha. Mama je hotela, da bi bili Mirko, doma so vas klicali Fridi, potem pa Fric. Danes uradi brez težav sprejemajo slovenska imena. Kako gledate na razvoj teh osem desetletij?

Ko sem prišel pri prvi hčerki na urad v Celovcu prijavit njeno ime Janja, so mi rekli, da tega imena ni. Pa sem jim rekel, da bodo pač morali pridobiti drug seznam. Po treh tednih so me le poklicali in potrdili ime. Ni mi žal, da sem sprejel ime Fric. Nisem se pa odpovedal svojim namenom in sem srečen, da sem imel pogum in moč, da sem zdržal. Za to je, kot sem že rekel, zelo zaslužna moja žena. Oba sva imela podobne korenine. V soseščini nikdar nismo imeli težav, ker smo bili odprti do vseh. 

Vsi vaši vnuki govorijo slovensko, kar danes tudi v zelo zavednih družinah ni več zmeraj tako. Kakšen je vaš recept, da otroci sproščeno posredujejo jezik spet svojim otrokom?

Ko me je sin Dominik vprašal, ali naj se poroči z Romunko, ki jo je spoznal, sem nekaj časa razmišljal in mu potem rekel: to boš naredil brez težav, če si sam pripravljen, da se naučiš romunsko, ona pa se nauči slovenščine. Potem bosta kulturno živela v spoštovanju. Danes to poteka brez problemov – oče govori slovensko, mama romunsko, okolje nemško. In ko pridejo vnuki k nama, kar prifrčijo in vprašajo, kje je babica, kje je dedej.

Se pravi spoštovanje?

Spoštovanje in ohranjanje družinskih vezi.