Na odprtju razstave SPUREN. SLEDI v parlamentu na Dunaju o pregonu koroških Slovenk in Slovencev aprila 1942 se je prvi predsednik parlamenta Wolfgang Sobotka opravičil za gorje, prizadejano pregnanim slovenskim družinam.
Na svetovni dan maternega jezika, v sredo, 21. februarja 2024, na kar je posebej opozoril kurator Karl Vouk, je bila v stebriščni dvorani avstrijskega parlamenta odprta razstava oziroma umetniški projekt »SPUREN. SLEDI« o deportaciji koroških Slovenk in Slovencev med drugo svetovno vojno.
Štiri umetnice in umetniki, Verena Gotthardt, Tanja Prušnik, Marko Lipuš in Karl Vouk, vsi potomci nekdaj pregnanih oseb, se po svojem umetniškem občutku in s težo družinske usode spoprijemajo s to dobo, s temi dogodki, ki življenje in bit koroških Slovenk in Slovencev zaznamujejo do danes. Projekt in razstava sta nastala ob 80. obletnici pregona, leta 2022.
Razstava v stebriščni dvorani parlamenta
Stebriščna dvorana parlamenta je, čeprav le za teden dni do 29. februarja 2024, a končno, impozantna in primerna kulisa razstave o dogodkih in zgodovinskih dejstvih in ozadjih pregona, ki so v državi, predvsem pa na Koroškem, dolgo bili zamolčani, a so se globoko zarezali v slovensko zavest, kot je v zgodovinskem orisu nakazala zgodovinarka Brigitte Entner.
Uvodoma je Katja Gasser, ki je povezovala spored, dejala, da nas zgodovina stalno spremlja. Navezala je na svojo mater, ki je bila kot otrok med pregnanimi. Pregon in tegobe niso zaznamovali le matere, temveč tudi njo.
Razstavo je odprl prvi predsednik državnega zbora Wolfgang Sobotka. Poudaril je njen pomen na tem kraju, v hramu avstrijske demokracije, prav tako pa tudi soodgovornost Avstrije za pregon, čeprav so za zločin krivi tisti, ki so ga izvedli in podpirali. Že prva avstrijska republika za potrebe manjšin kljub vsem obljubam in zavezam ni imela posluha, nacizem pa je po njih in po najšibkejših v družbi udaril z vso grozoto. Po drugi svetovni vojni so bila ta dejstva nasilja vse predolgo zamolčana, zdaj se polagoma odstirajo. Zato je ta razstava tako pomembna, je dejal Sobotka in se zahvalil za njeno postavitev. Svoj govor je prvi predsednik parlamenta zaključil z opravičilom za hudodelstva nad slovenskimi pregnanci, »nad 227 pregnanimi slovenskimi družinami, slovensko govorečimi Avstrijkami in in Avstrijci«.
Kritika Karla Vouka
Ob zadovoljstvu, da je razstava prišla v parlament, Karel Vouk, kurator razstave, ni skrival svoje kritike in streznjenosti nad uresničevanjem manjšinskih pravic, kot je to višina procentnega deleža za postavitev dvojezičnih krajevnih napisov ali pa manjkajoča vidnost in upoštevanje dvojezičnosti v javnem prostoru. Tudi pri umetnosti v javnem prostoru, na primer pri spomenikih za žrtve nacističnega in ponemčevalnega ter asimilacijskega nasilja ali pa pri poimenovanju cest in trgov ter ustanov po njih ostaja še veliko možnosti odprtih. Bi pa postavitev 300 dvojezičnih krajevnih napisov nedvomno bila enkraten umetniško-spominski mejnik v tej deželi, je naglasil Vouk.
Zgodovinarka Brigitte Entner je znanstveni prikaz pregona koroških Slovencev pričela s homažo na Franca Grafenauerja, prvega koroškoslovenskega poslanca v monarhijskem državnem zboru, žrtev zasledovanj in politične prisile med prvo svetovno vojno. Umrl je leta 1935. Njegova vdova je bila prva smrtna žrtev prisilnega pregona. Umrla je leta 1942.
Z nekaj številkami je Entner razgalila vso brutalnost pregona in ukrepov nacističnih oblasti: kljub temu, da so veljali za državi in narodu sovražne, je 89 pregnancev moralo v nemško vojsko, najmanj dvanajst jih je padlo. 63 pregnank in pregnancev je bilo deportiranih v kacete, bilo je nad 550 koroških Slovencev in Slovenk, ki so bili žrtve fizičnega in pravnega nasilja, okoli 150 oseb je končalo zaradi evtanazije. Uradna Koroška je nasilje nad slovenskimi sorojaki načrtno zamolčala. Molčali pa so tudi pregnanci in pregnanke. Razlogi in vzroki so bili različni. Šele leta 2012 se je krški škof Schwarz opravičil za dvomljivo vlogo Cerkve, opravičilo države in dežele je sledilo leta navrh.
Otvoritev razstave je privabila veliko občinstva v parlament, med drugim slovenskega veleposlanika Aleksandra Geržino z ženo, Bilčovščanko in zeleno državnozborsko poslanko Olgo Voglauer, predsednika Zveze slovenskih pregnancev Gregeja Krištofa in dijakinje ter dijake 7. b razreda Slovenske gimnazije. Mnogo na Dunaju živečih rojakinj in rojakov je bilo tam, med njimi starosta Feliks J. Bister.
Glasbeni okvir so bile pesmi pesniškega cikla »Prazni peroni/Leere Bahnsteige« Fabjana Hafnerja. Cikel je uglasbil Gabriel Lipuš in ga predvajal ob spremljavi Romana Pechmanna (harmonika). Katarina Hartmann in Mihael KristofKranzelbinder, kot ostali nastopajoči tudi onadva potomca pregnancev, pa sta brala iz pisem pregnancev.
