V Svečah že ves teden poteka 40. slikarski teden, ki ga tradicionalno organizira Slovensko prosvetno društvo Kočna. Odprtje jubilejne prireditve je bilo v nedeljo, 17. julija, pred galerijo Gorše. Slikarski teden se bo zaključil jutri, v soboto, 23. julija, z razstavo del sedmih gostujočih umetnic.

Nedeljsko odprtje slikarskega tedna v Svečah je privabilo precej ljudi, da bi oznanili jubilejno, 40. obletnico prireditve, ki je do sedaj gostila že več kot 270 obetavnih umetnic in umetnikov. Obiskovalke in obiskovalce je pozdravila predsednica Slovenskega prosvetnega društva Kočna Alenka Weber Inzko in predstavila gostujoče umetnice ter njihovo delo. Slikarski teden je z nagovorom odprla Sonya Feinig, županja občine Bistrica v Rožu.

Alenka Weber Inzko je orisala zgodovino slikarskega tedna: Slovensko prosvetno društvo Kočna je pred pr. 40 leti uresničilo zamisel Valentina Omana o tednu srečanja in izmenjave z umetnicami in umetniki iz alpsko-jadranske regije. Tedaj je v Svečah bival profesor France Gorše, ki je bil kipar, Meštrovićev učenec in udeleženec beneškega bienala 1930. V Svečah se je naselil leta 1973 in tam ostal do smrti leta 1986, ko je društvu Kočna zapustil hišo, galerijo in atelje. S prekomejnimi umetniškimi rezidencami je kulturno društvo začelo leta 1981 in do danes ustvarilo komunikativen umetniški prostor eksperimentiranja, srečevanja in povezovanja.

Slikarski teden je spremljalo več prireditev, med drugim sta v ponedeljek, 18. julija, igralca Sabine in Miha Kristof-Kranzelbinder predstavila pesnitev Saše Pavček »Rumi in kapitan«, na ogled pa so bile originalne ilustracije, s katerimi je Ejti Štih knjigo opremila. Ejti Štih je povedala nostalgično anekdoto: »Pred več kot šestdesetimi leti, ko je bila moja mama noseča z mano, je ilustrirala otroško knjigo Juri Muri, in če bi jaz bila fantek, bi mi bilo ime Jure. Jurija Murija je napisal slovenski pesnik Tone Pavček, oče Saše Pavček. Po šestih desetletjih sva s Sašo Pavček izvedli podoben projekt kot najini starši: Saša je pripravila poezijo za otroke, jaz pa sem knjigo ilustrirala.« 

Umetnice o svoji umetnosti

Verena Gotthardt

Že od nekdaj sem se ukvarjala z umetnostjo, ker je moj oče veliko pisal in slikal. Pri meni gre vedno za literaturo, za besedilo, za občutke ter za vprašanje, kako bi občutek lahko prevzela v nek drug medij. Ukvarjam se predvsem s tekstom in s fotografijo. Ta teden se bom posvečala cianotipiji – to je ena najstarejših fotografskih tehnik, nastanejo pa modre fotografije – ukvarjala se bom s senco in s soncem, torej s tem, kar je fotografija: z odtisi.

Judith Zillich

V Svečah bom nadaljevala svojo študijo ikon. Iz ikon sem razvila simbole, s katerimi – podobno kot s črkami – pišem nove zgodbe, kjer je v ospredju odnos med materjo in otrokom. Ukvarjam se z obrazi, kjer gre za simbole oči – nos – usta, pa tudi roka. Pomembno je, da obrazi ostanejo ikone, da iz njih ne naredimo evropejskih obrazov, ki naj bodo lepi. To potem niso ikone.

Dariia Kuzmych, ki občasno umetniško sodeluje z mamo Svitlano Seleznevo:

Prinesli sva nekaj tekstilnih kolažev in risb. Zaradi vojne v Ukrajini sva dela končali šele malo pred začetkom slikarskega tedna, kjer jih bova razstavili. Tukaj bova naredili nekaj grafičnih del in se pustili inspirirati v lepi vasici.

Elena Rucli

Študirala sem arhitekturo, tukaj pa bom risala. Preizkusila bom nove tehnike. Izhodišče bosta narava in prostor, rada pa bi prišla do abstraktne ideje sence. Rišem le s črnimi linijami, pravzaprav zelo zreducirano. Zdaj bi se rada posvetila črni barvi, da bi slike delovale bolj polno. Najprej se bom malo orientirala v tukajšnjem prostoru.

Ejti Štih

Grozno me je strah, ker se pogosto od umetnikov pričakuje nekaj povsem novega. S sabo sem prinesla precej platen, ukvarjam se s figurativnim slikarstvom, želim pa si inspiracijo iz te lepe vasi. Koroška je zame nova dežela, zato jo moram najprej malo »povohati«.

Zenita Komad

Trenutno živimo v zatemnjenem času in reši nas lahko le ena stvar, to je človečnost. Iz zgodovine smo se naučili, da lahko presežemo in rešimo konflikte ter da smo med sabo povezani, četudi nismo vedno istega mnenja. Pri mojem delu gre ravno za to temo: za povezavo med nasprotji, npr. med ljudmi, ki zastopajo različna stališča, ampak glede na obveznost, ki jo zdaj čutijo, stopijo v isto navezo.