V k&k centru Šentjanž so v četrtek, 13. oktobra, uprizorili premiero »Pokaži mi tišino«. Ta gibalno-gledališka uprizoritev je najnovejše delo režiserke Alenke Hain, takoj po mladinski detektivski drami Agathe Christie »Bilo jih je deset«. Vprašanja, ki jih preigravajo igralci na odru, so, kaj pomeni tišina, ali jo v tem svetu hrupa še znamo poiskati, se je zavedati ter sprejeti; si jo upamo začeti iskati in ali je tišina res samo odsotnost zvoka.
Ta vprašanja igralci preigravajo na več načinov: obrazna mimika, telesni gibi po vsem odrskem prostoru, nerazločni glasovi, zvok violine. Na začetku preseneti »izvirno« momljanje igralca Tolmaierja, prvega nastopajočega, pridružita se mu druga in tretja nastopajoča (Janašković in Gregorič) in z njim »govorita tišino«, nakar pride četrti nastopajoči (Teropšič). Z višine se po vrvi gibčno približa tlom in ponudi Tolmaierju zadnji del vrvi kot mikrofon. Slej ko prej mu iz tišine uspe ustvariti glasno debato prisotnih, še vedno v nerazumnem govoru, a v razumljivih kretnjah. Vsak v svojem gibalnem slogu začne preigravati tišino, nato se njihovi gibi usklajeno prepletajo, kar je bilo očividno natančno naučeno v procesu vaj. Gledalca preseneti tudi pojav violine: tako v živo, ko jo igra Mira Gregorič, kot predvajano po zvočnikih (prav tako ustvarila Gregorič). Ustvarjalcem je bil gotovo izziv prikazati z gibi, ubesediti in uzvočiti tisto, česar ne vidimo, ne čutimo in ne slišimo: tišino. Uspelo jim je zelo izvirno.
Ustvarjalna ekipa
V ustvarjalni ekipi Pokaži mi tišino so nastopajoči Aleksander Tolmaier, Dušan Teropšič, Sara Janašković in glasbenica Mira Gregorič ter ostali: oblikovalec luči Kristijan Reshmann, kostumografinja Jasna Vastl in izdelovalka kostumov Lenka Weiss-Massak, fotograf Peter Krivograd, odgovorna za stike z javnostjo Natalija Hartmann ter vodji predstave Martin Moschitz in Julija Schellander-Obid. Dva nastopajoča smo vprašali, kakšna je njuna izkušnja z vaj za to precej abstraktno predstavo.
Dušan Teropšič: To je poseben projekt, ker se ukvarjamo s tako temo. Da je tišina, da iščem tišino v sebi in med drugimi in tudi interakcija z glasbenico, igralcem. In zanimivo je vpr
ašanje, kako zdaj to pokazati – izziv je bil pokazati z gibom, kako čutim tišino. Na vajah nam je režiserka dala navodilo, mi pa smo iskali načine, jih pokazali, ona je usmerjala, kaj spremenila, dodala točke. Je kar natančna. Sami smo nekako koreografirali, režiserka pa je odločila, ali bo to v predstavi ali ne.
Mira Gregorič: Kar je bilo zame najbolj novo, je, da sem prvič sodelovala kot igralka, ne samo kot performerka ali – kot je moj profesionalni profil –glasbenica. Tudi kot plesalka sem že sodelovala, kot igralka pa še nikoli. Tako da je zame nova izkušnja prav ta fokus na drugem področju, ki je gibalni teater in ne performans ali koncert. V ekipi smo se zelo dobro razumeli. Violino igram že čez dvajset let, sem tudi študirala jazz violino in pri tem izvedela veliko o zvokih ter kako lahko z violino ustvarjaš še druge zvoke, kar sem uporabila v tej predstavi.
