V produkciji SPD Šentjanž v Rožu je bila v četrtek, 3. marca 2022, v hali Seher na ogled premiera Let v Rim v režiji Alenke Hain. Besedilo je kot svoj dramski prvenec napisal slovenski pisatelj, scenarist, režiser in računalnikar Miha Mazzini leta 2005. Na natečaju v organizaciji ljubljanskega Gledališča Glej je zanj prejel nagrado z utemeljitvijo, da je to »najbolj dovršeno, vešče izpisano in vsebinsko kompleksno besedilo«. 

Ta opis lahko prenesemo na uprizoritev, kajti kljub minimalni scenografiji sicer ostrih kontrastov sta igralca Marjan Štikar (stari moški) in Maks Dakskobler (mladi moški) dovršeno ter vešče nastopila z zagretim dialogom, kratkimi premolki, ki so ustvarjali napetost in nasprotja, izvirajoča iz kompleksnosti igranih karakterjev. Srečanje teh dveh moških v kapelici na letališču je na videz naključno. Hitro ugotovimo, da ima stari moški stisko, nemir, močna čustva, mladi moški pa urejenost, umirjenost in hladna čustva. Zaplet v dialog je precej običajen in govorjenje starega postane izpoved človeka tujcu: »Ne bom preživel operacije. Zato sem vas ogovoril.« Ta kaže predvsem človekovo potrebo po poslušanju. Ob trku dveh generacij je za gledalca morda nenavadno, a toliko bolj zanimivo, ker je prepričljivo odigrano in povedano, dejstvo, da je mladi moški tisti, ki je racionalist brez vsakršne mladostniške iskrice ali naivnosti – stari pa je tisti, ki pravi, da je celo življenje dvomil, iskal pot do cilja in se še zdaj sprašuje o smislu življenja. Mladi je že od nekdaj tak, da je vedel za svoj cilj in v tem oziru nas lahko spreleti srh, ko samozavestno izjavi, da živi brez tega, kar človeka ovira: brez ljubezni in strahu. Nezmožnost čustvovanja in pogum, s tem pa negovanje svojega talenta, to ga torej ohranja uspešnega in brezskrbnega. Pravi, da je njegov talent ta, da je psihopat, stari pa ima drug talent, in sicer »sliši Njegov glas«, glas boga. Trk dveh generacij in trk dveh zelo različnih značajev v drami ustvari zanimivo vzdušje s stopnjevano napetostjo vse do konca zgodbe, ki je za starega usoden, saj ga mladi po izteku 66 minut ubije s strupom v injekciji. 

Žanrska oznaka drame je »drama, triler, drama s pesmijo« – tik preden se zastrupljen starec poslovi od sveta, zapoje tako glasno, ob magični spremljavi godal, da postane čudežno: »Everytime we say goodbye I die a little …« Mladi v tem sprevidi talent, vendar njegov racionalni svet ni v dometu tega čudežnega sveta. 

Za odrasle je predstava vsekakor vredna ogleda in refleksije. Družbena slika v zgodbi ni natančno aktualna, saj temelji na dogodku po napadu na newyorška dvojčka leta 2001, vedno aktualna pa so bila, so in bodo zagotovo spraševanja o etičnih dilemah in smislu življenja.