Grebinj/ Chaville V četrtek, 10. oktobra, je Švedska akademija sporočila, da je pisatelj Peter Handke prejemnik letošnje Nobelove nagrade za literaturo. Koroški se je na dan točno po 99 letih na svojevrsten način nasmehnila sreča. Nepredvidljivo je zasluženo priznanje pisatelju namreč s prijaznim bleskom obsijalo tudi Koroško in njen praznik, ki je bil desetletja trničje v zatilju sobivanja obeh narodov v deželi. Opojno ga je zalilo z mladim pričakovanjem, da bo odslej vabil k spravljivejšemu praznovanju v prihodnosti, saj so si bili Korošci in Korošice redkokdaj tako edini kot v vzradoščenosti nad Nobelovo nagrado za »svojega« pisatelja.      

Peter Handke iz Grebinja – kakor se pisatelj, ko napiše posvetilo v katero svojih knjig, sam rad podpiše – živi že skoraj 30 let v mestecu Chaville, dve uri hoje od mestnega centra na jugozahodnem obrobju Pariza.  Vedno spet pa prihaja sin koroške slovenske matere v svoj rodni Grebinj, kjer je tudi te dni, ko se je razvedela sijajna novica o Nobelovi nagradi, obiskal svoje stare prijatelje, da z njimi nazdravi na izjemen dogodek.

Švedska akademija je Handkeju, ki sodi že desetletja med najvplivnejše in najpomembnejše pisatelje in dramatike nemškega kulturnega prostora, prestižno nagrado namenila za njegovo »vplivno delo, ki z jezikovno iznajdljivostjo raziskuje obrobje in specifičnost človekove izkušnje«. 

V prvem odzivu na nagrado je Handke dejal, da je »po vseh prepirih v zvezi z njegovim delom« presenečen, da ga je Švedska akademija izbrala in dodal, da gre za »pogumno potezo« in še poudaril: »To so dobri ljudje.«

Odzivi na Koroškem, v Avstriji in v mednarodni javnosti na nagrado Handkeju so nihali med navdušenjem, zadovoljstvom in presenečenjem od zveznega predsednika navzdol preko literarnih sopotnikov, kot so Elfriede Jelinek, Josef Winkler, Barbara Frischmuth, Martin Kušej itd., do koroškega deželnega glavarja in vrste drugih. Med nekaterimi pa je sprožila tudi nerazumevanje in kritiko, saj je pisatelj, pesnik, dramatik in esejist v preteklosti  sprožal tudi kontroverze. Ni skrivnost, da mu je 

njegov angažma za Jugoslavijo verjetno onemogočil, da bi bil nagrado dobil že prej. Njegova drža v preteklosti, ko se ni bil pripravljen podrejati medijskemu in političnemu mainstreamu, češ da so Srbi edini krivci v jugoslovanski tragediji, je naletela na neodobravanje in kritiko tudi v Sloveniji. Med kritiki odločitve o podelitvi Nobelove nagrade Handkeju je tudi slovenski filozof Slavoj Žižek, pa tudi marsikateri samooklicani strokovnjak ali »literarni« žvižgač vključno z ameriškim PEN se je obregnil nad odlikovanjem. Handkeju, ki se je nekajkrat že jasno izrazil k molilnim mlinčkom očitavanj, je to jasnoda sčasoma presedalo. Zato se je tudi  večkrat ostreje odzval na ignoranco političnih žurnalistov, ki jim je atestiral »veselo nevednost« in menil: »Zakaj naj bi le-ti brali? Saj smatrajo to za nesramnost in izjavljajo samozavestno: Zakaj naj bi brali, kar je ta pisal? Čisto ničesar ne vedo, ob tem pa so še veseli. A jaz imam, če ničesar ne vem, vedno slabo vest.«

O avtorju in njegovem delu, napisal je 70 knjig in jih 50 prevedel iz drugih ali v druge jezike, je literarni zgodovinar in kulturni žurnalist Heinz Sichrovsky rekel: »To je resnična, neverjetno blesteča svetovna literatura in nobenega, niti najmanjšega argumenta ni, da Handke Nobelove nagrade ne bi dobil … Da, da, in ta stvar z Bosno, to je bila zadeva, ko je ves feljton fenomenalno odpovedal, tako celovito kolektiv-no odpovedal kot samo še potem, ko je Elfriede Jelinek dobila Nobelovo in so ji isti ljudje, ki danes ležijo pred njo na tleh, odrekali sleherno literano kakovost. Handke ni nikdar zagovarjal kakega vojnega zločina, dejal je edinole, da je v tako komplicirani stvari, kot je vojna med več narodi, nemogoče, da se za krivca določi enega samega. – Feljton pa je sklenil: NATO ima prav in pisatelj nima prav!«  

Za posrečen dan za avstrijsko leposlovje in leposlovje sploh je zvezni predsednik Alexander Van der Bellen označil vest o Nobelovi nagradi Petru Handkeju. Kot posrečen namig usode morda pa Slovenci na Koroškem lahko zabeležimo, da se je pisatelj s slovenskimi koreninami zazrl in 

zaljubil v naše koroško leposlovno klesanje in snovanje ter mu s svojim prestižem v literarnem svetu odprl vrata ter ga postavil na razsvetljen oder.