Leta 1979 je provizor msgr. Hanzej Dersula prevzel Grebinjski klošter, leta 1980 pa še fari Grebinj in Rudo. Na njegov predlog obstaja tudi Handkejev muzej v Kloštru.
V neki neprespani noči mi je prišla zamisel: moramo nekaj narediti, da bosta naš pisatelj Peter Handke in njegova literatura postala bolj znana. Društvu za olep-šavanje Grebinja (Verschönerungsverein Griffen), kjer sem tudi član predsedstva, sem predlagal, da začnemo zbirati njegova dela. Predlog so odobravali in tudi Peter Handke je podprl ta predlog. Sledila je ustanovitev društva »Kulturinitiative Stift Griffen« (Kulturna iniciativa Grebinjski klošter). Cilja društva sta a) širjenje Handkejeve literature ter b) vzdrževanje Grebinjskega kloštra. Klošter smo obnovili skupaj z občino, ki je tudi upraviteljica Handkejeve stalne razstave.
Provizor Hanzej Dersula
Grebinj Še danes je msgr. Hanzej Dersula, provisor far Grebinjski klošter, Grebinj in Ruda, zelo vesel in srečen, da mu je v tej neprespani noči prišla zamisel o Handkejevi stalni razstavi v Grebinjskem kloštru, ki so jo odprli leta 1995, pripoveduje v pogovoru z Novicami. Kot je tudi z velikim veseljem sprejel vest, da je Kraljeva-švedska akademija znanosti v Stockholmu namenila letošnjo Nobelovo nagrado za literaturo znamenitemu sinu grebinjske občine. »Občudujem njegovo obširno literarno delo in kako zavestno sprejema sv. mašo ter zakramente kot vrednote. Prav tako je zelo srečen, če sliši slovenske cerkvene pesmi. Rad se udeležuje tudi petih litanij v okviru žegnanja v Grebinjskem kloštru na veliko gospojnico. Letos jih je vodil Tonč Rosenzopf. Handke mi je rekel: povej Tonču, da se mu zahvaljujem, s kakšno zbranostjo je vodil litanije,« poudarja Hanzej Dersula.
Dersula in Handke sta se spoznala po zaslugi Gustava Januša, ki živi v Šentjakobu v Rožu, v isti fari, od koder prihaja dolgoletni grebinjski provizor. Ko je Handke nekoč obiskal Januša, mu je ta rekel: imaš Šentjakobčana za domačega župnika. »Že naslednji dan,« pripoveduje provizor Dersula, »je prišel Handke k meni in me vprašal, ali bi smel listati v matrikulah svojih predhodnikov. Iz tega se je razvilo prijateljstvo.«
In kaj najbolj ceni pri svojem prijatelju? »S svojo odkritosrčnostjo in odkritostjo pove, kaj si misli. Tudi sam sem profitiral od tega, kako odpre človeku pogled na vrednote. Enkrat sva ob uživanju vina dve uri in pol dis-kutirala o pomenu besede in njeni vrednoti.« Do katerega zaključka sta prišla? Dersula: »Peter Handke je rekel, besedo moraš spoštovati. Dali so jo nam na pot naši starši.« Prav tako pa je rekel: »Hanzej, zelo me boli, kako ravnodušno tvoji sobratje včasih oznanjajo besedo. Saj oznanjajo božjo besedo.«
Imata tudi vroče, kontrarne razprave? »To zraven spada. Je tudi bolj zanimivo, če se krešejo mnenja. Skregava pa se ne. Smel sem tudi krstiti njegovo hčerko Léocadie.«
Delovanje z grenkim priokusom
Kot je dragoceno veliko prijateljstvo med pisateljem svetovnega formata ter grebinjskim provizorjem, tako je za grebinjske farane tudi izredno dragoceno dušnopastirsko delovanje njihovega provizorja s šentja-kobskimi koreninami. Poleg tega je življenjska zgodba Hanzija Dersule deloma zelo pretresljiva, zlasti še glede njegovega otroštva in zgodnje mladosti.
Rodil se je 1. maja 1936 pri Ušmanu v Šentpetru pri Šentjakobu. Ko je bil mlad devet let, je postal njegov oče Jozej smrtna žrtev 2. svetovne vojne. Na štefanovo 1946 je pri blagoslovu v Šentpetru umrla tudi njegova mama. Doraščal je lahko skupaj s sestrama Micej in Ani pri starih starših samo zato, ker je pet vaščanov z Jozejem Štikrom na čelu obljubilo, da bodo pomagali pri oskrbovanju kmetije. Tudi sam je moral že kot otrok poprijeti za težko delo. Stari starši so ga poslali v tedanjo kmetijsko šolo v Tinjah, kjer pa je začel resno dvomiti o svojem poklicnem poslanstvu kot kmet. In šele, ko se je sestra Micej poročila s Hanzejem Krištofom, je bilo zanj jasno, da bo ubral drugo poklicno pot – postati duhovnik. Maturiral je v nižjeavstrijskem Hornu, leta 1970 je pel novo mašo, leto pozneje bil poslan v Šmihel pri Pliberku, kjer je bil osem let kaplan, leta 1979 pa je postal provizor v Grebinjskem kloštru. Od decembra 1980 oskrbuje tri fare, poleg Kloštra še Grebinj in Rudo, poleg tega je bil 22 let dekan velikovške dekanije.
V Grebinj je prišel v času hude mržnje do slovenske narodne skupnosti. Tudi zanj ni bilo lahko. »Imel pa sem dobre sodelavce, med njimi Hanzeja Mel-chiorja, in tudi ordinariat me je vedno dosledno podpiral,« poudarja Hanzej Dersula. Svoje poslanstvo je opravljal zelo temeljito, tako da so ljudje vedno bolj začeli ceniti njegovo dragoceno dušnopastirsko delo. Z žalostjo pa ugotavlja, da je leta 2007 umrl zadnji zavedni Slovenec in je moral odjaviti zadnjo »Nedeljo«. »Po mojem so slovenske organizacije,« tako Dersula, »premalo organizatorično delale. Tako ostajata le še KD Lipa in Cerkev, ki po možnostih ohranjata slovenstvo.«
Danes se upošteva slovenščina v Grebinjskem kloštru (uvod, berilo, duhovna misel, oče naš) in na Rudi (uvod, oče naš), v Grebinju ne. Se bo tudi še, ko ne bo več v Grebinju Hanzeja Dersule?
