Že v prvem Handkejevem proznem delu Die Hornissen (Sršeni) so spominjanje, jezik in pokrajina temelji posebne prozne strukture, ki postavlja tradicionalne pripovedne oblike na glavo. Za letošnjega Nobelovega nagrajenca so namreč značilni posebni miselni pristopi, s katerimi podčrtava svoja potovanja čez široke literarne pokrajine iz besed, ki istočasno zrcalijo pisateljev  notranji in zunanji svet.  V ospredju njegovega »pripovedovanja« so občutki, čustva, kratki miselni prebliski, ki se razraščajo v širšo miselno celoto. Predvsem v Handkejevih novejših delih, med temi so številni dnevniški zapiski,  zgodba sama po sebi ni glavni namen literarnega sporočila. V ospredju je premik v nadčasnost, v kateri se čas zaustavi v zgoščen razmislek o nedonošenosti sveta in pisateljevi ujetosti v njem sredi tudi najdrobnejših pripetljajev in stvari. Vse je nenadoma nenavadno povečan in jezikovno stiliziran trenutek (tihožitje, natura morta) tu in sedaj. Handke je pri tem strog stilist. Podoba je, da je pisanje zanj nekaj »svetega«, »visokega«, kar zahteva posebno pozornost in ponotranjen pristop.                 

Peter Handke ni pravi romanopisec, ni pravi epik. Mnogo prej bi ga lahko označili za vztrajnega, nepodkupljivega poetičnega potohodca v samotne gozdove, pozabljene vasi (tudi slovenske!)  in na oddaljene gore. Na svojih  poteh natančno opazuje naravo in ljudi. Stavki, iz katerih so spletena njegova besedila, proza in drame, so jasni in lepi. Prepojeni so z občuteno podanimi zaznavami tudi najbolj nepomembnih stvari, ki pa postanejo zdaj, ko so osvetljene s pisateljevim nenavadnim  pristopom, vznemirljiv člen bivanjskega trenutka.

Za Handkejev opus je značilen poseben melos, nekakšna vztrajna lirična melodija. Včasih je melanholična, drugič jezna in prizadeta, velikokrat pa je tudi prepojena s posebnim ironičnim humorjem.

Čuti se, da je Handke pisec iz dvojezičnega nemško – slovenskega okolja. Rojstni Grebinj in šolanje v katoliškem zavodu na Plešivcu sta ga zaznamovala za vedno. Njegova literatura je močno duhovna, čeprav ni v njej poudarjeno verskega elementa. Je pa v njej nekakšna nerazvozlana skrivnost bivanja, ki jo pisatelj vedno znova neustavljivo obkroža z vedno novimi krogi iz besed, iz katerih odseva vznemirjenje in čudenje nad stvarmi in dogodki, v katere nas je zanesla usoda. Upam si celo zapisati, da je v Handkejem literarnem pristopu nekaj močno »slovenskega«. Namreč nekakšna poetična ponotranjena melodija pa tudi ostri subjektivni kritični pogled, ki spominja na drznega in samosvojega Ivana Cankarja. V svoja dela vpleta seveda tudi slovenske elemente. Že v Sršenih se pojavijo slovenski prepisi  v bohoričici slovenskega križevega pota iz južnokoroške cerkve (podpoglavje Liturgija: Je k smerti obsojen; useme te krish na suoje rame … – in tako naprej).  Sooča se tudi s svojo polslovensko koroško preteklostjo, s slovensko materjo in drugimi sorodniki in znanci in to demonstrira v literaturi s figurami, ki so slovenski protagonisti. O tem je bilo že veliko povedanega. Omenimo  samo dramo Immer noch Sturm (Še vedno vihar), kjer se spominja svojih starih staršev, stricev in tete, ki so jo kot protifašistično upornico umorili nacisti ob koncu druge svetovne vojne. Predvsem pa je to delo pisateljev poklon dvojezični kmečki Podjuni, v kateri je odraščal v otroštvu.

Handke pa ni le prozaist in dramatik, temveč tudi prevajalec in posrednik. Vedno znova se je zavzel za književnost svojih slovenskih koroških sorojakov in s svojimi prevodi in posredovanjem uveljavil literaturo Florjana Lipuša in Gustava Januša v avstrijski in nemški javnosti in v širšem mednarodnem kontekstu.

Tudi vojna je eden signalnih elementov njegove literature. Ne le druga svetovna vojna, temveč tudi nedavna balkanska vojna, ki ga je močno vznemirila. Na zelo oseben način je doživel njene brutalnosti in razpad Jugoslavije, kar je s prizadetostjo opisal v svojem literarnem Zimskem potovanju k rekam Donava, Sava, Morava in Drina ali Pravičnost za Srbijo, s čimer je naletel na ostro kritiko. A verjetno ni mogel drugače, ker nikakor ni mogel preboleti razdora med nekdanjimi jugoslovanskimi narodi in je za žrtev označil predvsem Srbijo, kar so mu mnogi zamerili.

Handke je bil vedno subjektiven in provokativen avtor proti ustaljenemu toku. Že zelo zgodaj je napadel pisateljski vase zagledani etablišment, v zgodnji drami Ozmerjanje občinstva pa je obelodanil svoje nerazpoloženje do zamejenih družbenih vedenjskih načinov.  V svojih delih ni zanemaril province in provincialnosti. V marsičem črpa snov za literarno oblikovanje iz »rodne grude«,  vendar se je povzpel čez omejene ozkosti na oder visoke svetovljanske literature.