V sredo, 27. septembra 2023, na dan točno dvainosemdeset let (27. 9. 1941) po sklepu koroških nacističnih oblasti, da bodo pregnali koroške Slovence in deželo etnično očistili, je mestna občina Borovlje – simbolično na kolodvoru kot kraju nasilnega odhoda – odkrila dvojezično spominsko ploščo za enajst slovenskih 14. in 15. aprila 1942 pregnanih slovenskih družin.

Borovlje so ena od petih občin, ki doslej s spominskim obeležjem opozarjajo na to zločinsko dejanje nacističnega režima nad koroškimi Slovenci.

Župan Ingo Appè je uvodoma dejal, da se mu je zamisel spominske plošče utrnila pri predstavitvi knjige Hannesa Schaschla »Als Kärnten seine Kinder deportierte« in se je tedaj v imenu občine pri Slovencih opravičil za prizadejano gorje. Naštel je vseh enajst pregnanih družin. Pregon je zlo, ki mu očitno ni konca ne kraja, kar boleče potrjujejo vojne v bivši Jugoslaviji, nasilje nad prebivalstvom Nagornega Karabaha ali v Ukrajini in drugod po svetu in kar se odraža tudi v tem, da danes v Borovljah živijo pripadniki nad petdesetih narodov, mnogi žrtve vojn, nasilja in pregona. Tudi njegovi predniki so pred davnimi časi kot Hugenoti morali zapustiti Francijo. 

Za deželnega glavarja Petra Kaiserja sodita 14. in 15. april 1942 med najbolj grozne časovne mejnike v zgodovini Koroške in sta dokaz razsula družbenih in političnih norm sožitja. Spominjanje in spominska kultura sta tudi zato tako pomembna, ker poimenujeta zločine in njihove kraje in da sovraštvo in nestrpnost v tej deželi ne bosta imela obstanka.

Državnozborski poslanec Peter Weidinger je opomnil, da je pregon koroških Slovencev imel porazne posledice za prizadete družine in osebe, za koroške Slovence in za vso deželo. 

Slovenski generalni konzul Anton Novak se je občini zahvalil za pobudo namestitve spominske plošče in dejal, da je prav spominska kultura najboljša preventiva proti vojnam, katerih največja žrtev je civilno prebivalstvo. 

Na neizpolnjene predplebiscitne obljube koroške deželne vlade Slovencem, da so glasovali za Avstrijo, in na nacistični režim, ki si je nekaj let zatem z nasiljem in vojno podjarmil evropske dežele, Slovence pa začel preganjati iz rodne Koroške in prepovedal njihov jezik, je spomnil okrajni glavar Johannes Leitner. Rešitev krajevnih napisov, da je priložnost za sožitje. Korošcem obeh narodov je zaželel modrosti pri gradnji skupne prihodnosti, moč.

Predsednik koroškega komiteja Mauthausen Manfred Morokutti je zahteval v vsaki občini spominsko obeležje za žrtve nacizma. Kot potomec družine, ki je plačala visok krvni davek zaradi nacističnega nasilja, je spregovoril kulturnik in občinski odbornik Roman Verdel in nakazal, da so babica, ded in tete in strici padli v partizanih ali pa končali v kacetih Dachau in Ravensbrück, mama Romana pa je kot otrok vso to grozo preživela le s pomočjo partizanov.

Osrednji govornik Valentin Hauser iz Grebinja je osvetlil ozadja in namene pregona, ki je bil neodtujljiv sestavni del nacistične rasne politike.Tako pri pripravah kot tudi pri izvedbi tega zločina so odigrali odločilno vlogo domači koroški nacisti. Med žrtvami je bila tudi družina Gril, po domače Mentl iz Vovber. Oče Maks je v dnevnik o pregonu napisal pesem o vrnitvi, ki jo je prebrala Ana Blatnik. Hauser je svaril pred pozabo zločina pregona, kajti s tem bi si spodrezali korenine. Spomin na 14. in 15. april 1945 je tudi svarilo pred razdorom v družbi.

Spominsko ploščo je blagoslovil mestni župnik Jakob Ibounig, odkrili so jo župan Ingo Appè in Romana ter Roman Verdel, s pesmijo Lipa zelenela je Komornega zbora SPD »Borovlje«, ki je prireditev s petjem spremljal, pa je ta pomembna svečanost izzvenela.