Slavistka, zgodovinarka in socialna delavka Denise Branz je odraščala v Pečah pri Podkloštru. Trenutno na Dunaju dela kot projektna menedžerka pri platformi Plattform Industrie 4.0, ki se zavzema za večjo osredotočenost na človeka in etiko v digitalizaciji avstrijske industrije.

Ziljanka Denise Branz je slovenski jezik med odraščanjem spoznala preko babice in starejših sorodnikov, ki pa svojega jezika niso predali mlajši generaciji, konkretno mami Denise Branz. Kljub temu da je leta 1985 rojena Denise z mlajšima sestrama obiskovala izključno dvojezične šole, je svoje znanje slovenščine dojemala kot nezadostno in se odločila za študij slovenistike. »Za razliko od mnogih prijatejic sama nisem doživela diskriminacije, sem pa že zgodaj spoznala, da je s tem jezikom povezano veliko zgodovine in bolečine.« Ko razmišlja o babici, doda, da njena odločitev, da s svojo hčerko govori v nemščini, »verjetno ni bila povsem prostovoljna«. 

Pestra poklicna pot

Po zaključenem študiju zgodovine (2009) in slavistike (2011) je eno leto preživela v Senegalu, leta 2013 pa se je zaradi pomanjkanja primernega dela preselila na Dunaj. V glavnem mestu se je zaposlila kot pedagoška svetovalka dunajske Delavske univerze (Volks­hochschule), kjer je delala z mladostniki, ki so bili v nevarnosti, da izpadejo iz šolskega sistema. »Ko danes poslušam učiteljice in učitelje iz svojega prijateljskega kroga o razmerah na dunajskih šolah, si mislim, da bi se lahko pristojne institucije od našega projekta že pred desetimi leti kaj pametnega naučile.« Nato je Denise ob delu študirala še socialne vede in v vodstveni poziciji delala pri večjem podjetju v lasti mesta Dunaj. Po smrti matere leta 2020 je prevzela delovno mesto z manj odgovornosti, od letošnjega leta pa je zaposlena kot projektna menedžerka pri avstrijski nacionalni platformi Plattform Industrie 4.0. Tukaj je Denise pristojna za temi osredotočenost na človeka in etika v industrijski produkciji. To platformo oz. društvo so ustanovili zvezno Ministrstvo za zaščito podjetja, Delavska zbornica, Združenje industrialcev, Sindikat delavcev v produkciji in dve strokovni združenji Gospodarske zbornice (kovinsko-tehnična industrija in elektro/elektronik industrija). Platforma je del konzorcija večjega EU projekta, ki ga je v življenje priklicala Evropska komisija. Kot pravi Denise Branz, je komisija to odločitev sprejela zaradi »ugotovitve, da po vsaki industrijski revoluciji nastopi faza, v kateri ljudje potrebujejo podporo pri prilagajanju na nove zahteve spremenjenega delovnega okolja«. »Poleg tega je cilj projekta zagotoviti trajnostnost in resilienco, torej odpornost evropske industrije v 21. stoletju.« Avstrijska platforma, pri kateri dela Denise, se po eni strani posveča veščinam, ki jih bo v prihodnosti od delavk in delavcev zahteval trg dela, po drugi strani pa oblikuje zahteve pri uvajanju novih tehnologij, s katerimi bi industrija postala človeku prijaznejša in trajnostna.

Humanistka v industriji

»Trenutno poskušam perspektive, ki mi jih odpira moje novo delo, vključiti v svojo dosedanjo sliko sveta. Po srcu sem humanistka, doslej sem se ukvarjala s področji vzgoje in izobraževanja, jezikov, človekovih pravic, spominske kulture. Industrija mi je pravzaprav tuj svet, a če se želimo resno spopasti z izzivom podnebnih sprememb, bo to mogoče samo skupaj z industrijo. Digitalizacija bo pomemben gradbeni del prihodnjega trajnostnega, krožnega gospodarstva.«

Otrok tromeje

Sebe Denise Branz označuje kot »otroka tromeje«. Najbolj doma se v Avstriji počuti med Italijo in Slovenijo v bližini Julijskih in Karnijskih Alp. »Čar Koroške je prav v bližini gora in morja,« pravi Denise. Nekdaj basistka, nato bobnarka v rock bandu danes prosti čas najraje preživlja v gorah, ki jih je v mladosti vzljubila ob skupnih pohodih s starimi starši. Poleg tega rada smuča, bere, uživa v dobri hrani, glasbi in v družbi prijateljev. »Morda zveni neumno, a mislim, da je življenje prazno brez ljudi, s katerimi ga delimo. Dobrega življenja si ne znam predstavljati brez njih.« Denise se z Dunaja skoraj vsak vikend vrača na Koroško, kjer lahko zaradi možnosti dela na daljavo pogosto ostane tudi po vikendu. Največjo spremembo družbene klime na Koroškem je občutila po vstopu Slovenije v Evropsko unijo in Schengen.  

»Kot otrok sem se na tromeji učila smučanja in se še dobro spominjam žične ograje na avstrijsko-slovenski meji.« Boli jo, da se te pridobitve, kot je prost prehod meje, po letu 2015 vedno bolj razblinjajo. »V ZDA se lahko svobodno giblješ na območju, ki je neskočno večje od območja Evropske unije, kjer moramo po novem spet vsakih nekaj sto kilometrov moliti potni list pod nosove carinikov.« Želi si Evropo brez notranjih meja, pa tudi zbliževanje in poglabljanje povezave med državami članicami.