»Manjšine se morajo povezati v močna zavezništva,« je bilo osrednje sporočilo spominske proslave pri Peršmanu v nedeljo, 25. junija 2023. Na dobro obiskano svečanost sta vabila Zveza koroških partizanov ter Društvo Peršman.
Že v uvodu je Eva Hartmann, ki je povezovala, poudarila vzajemnost med manjšinami.
Partizani krivi vsega
Milan Wutte, predsednik ZKP, je v svojem govoru poudaril, da travmatična polpretekla zgodovina še vedno zaznamuje naše kraje in ljudi, kar še posebej velja za preživele otroke Peršmanove družine in za odnos povojnih oblasti do žrtev nacizma. O kakšni psihološki oskrbi kot danes takrat ni bilo sledu, poleg tega pa so na vzvodih oblasti, v politiki, pri žandarmeriji, v uradih in šolstvu spet sedeli nemškonacionalci, bivši nacisti in Slovencem nenaklonjene osebe. Od njih pomoči ali podpore ni bilo pričakovati. Naprotno, za vse, kar se je med vojno in po njej zgodilo zlega in grdega, so krivili partizane, Britanci kot zasedbena sila pa so jim šli na roko. Wutte je v duhu miru in boljše prihodnosti poudaril pomen spominskih proslav in potrebo po ohranjanju spomina.
O potrebni solidarnosti, vzajemnosti in aliansi med manjšinami je razmišljal predsednik Društva Peršman Markus Gönitzer in pripomnil, da so bili slovenski partizani del zavezniških, aliiranih sil. Današnje zavezništvo manjšin se izraža v skupnih projektih in prizadevanjih za solidarno družbo. Muzej pri Peršmanu je postal simbol te solidarnosti. Jakob Holzer, kurator razstave »Kdo se spominja partizank in partizanov?«, je razgrnil zgodovino in pomen partizanske skulpture pri Peršmanu, ki je prvotno stala na pokopališču v Šentrupertu. Ker so oblasti preprečile njeno ponovno postavitev na prvotnem kraju, ta razstreljeni simbol upora, na pobudo Zveze koroških partizanov spet v celoto zbran, zdaj stoji pri Peršmanu, kraju grozotnega zločina. Ta dvodeljen spomenik, podstavek v Šentrupertu, skulptura pri Peršmanu, je spomeniško zavarovan in simbol vprašljivega odnosa Avstrije do upora proti nacizmu.
Manjšine prve na udaru
Osrednja govornica, domačinka Cornelija Kogoj, sicer glavna tajnica ugledne Iniciative manjšin, je podčrtala pomen skupnega nastopanja manjšin proti vsakemu zapostavljanju in za enakopravnost in enakost, pa naj bodo to etnične, verske, spolne manjšine, migranti ali osebe s posebnimi potrebami, zmeraj so bile manjšine glavna tarča nasilja, kar dokazujejo holokavst, likvidacije Romov ali pregon in obglavljanje koroških Slovencev in pokol pri Peršmanu. Nasilje nad manjšinami se ne dogaja v brezzgodovinskem prostoru, temveč je del zgodovine, ki jo določajo večine. Manjšine si morajo ta prostor izboriti in se ne spominjati le nasilja in preganjanja, temveč tudi upora in političnih borb. Prav to celovito spominjanje je za mlade pripadnike manjšin izredno pomembno za njihov osebni razvoj in za vrednotenje spomenikov. Zgodovina nas uči, tako Kogoj, da je politični angažma prav danes, ko desničarske stranke spet pridobivajo na moči, še kako potreben in da je desničarski ekstremizem vselej uperjen proti manjšinam. Zato je medmanjšinska solidarnost tako potrebna.
Gradiščansko-hrvaška glasbenika Mira Perusich in Konstantin Vlasich sta se kritično lotila pojma in besede himna ter njenih vsebin in odkrila mnogim neznano dejstvo, da je Joseph Haydn melodijo za bivšo habsburško cesarsko-kraljevo in nemško himno »Deutschland, Deutschland über alles«, danes kot taka velja le njena tretja kitica, odtujil gradiščanskim Hrvatom.
Nad 90-letna Valerija Skrinjar – Tvrz je recitirala pesem o bitki na Menini planini vigredi 1945 med partizani in enotami SS. Proslavo pri Peršmanu, ki so se je udeležili tudi predstavniki političnega, diplomatskega in kulturnega življenja tu- in onstran meje in ki so položili tudi vence, je s svojim ubranim petjem in pretanjenim izborom pesmi obogatil vokalni ansambel Oktakord pod vodstvom Kristine Kragelj. Pohvala in zahvala pa članicam in članom SPD »Zarja«, ki so imeli na skrbi telesno dobrobit udeležencev, saj so mojstrsko poskrbeli za jedačo in pijačo.
