Stanko Čik živi na Zilji in v Libučah, od koder izvira njegov rod. Rojen je bil med deportacijo družine v nemškem taborišču Hesselberg.

Stanko Čik: Trije fantje smo bili, jaz sem bil zadnji rojen. Mama je zelo »visela« na naši kmetiji na Koroškem. Kmetija je bila njena, atej pa je bil Čikov Lojz iz Breške vasi. 

Odhod

Mamina družina je bila verna in si niso mogli predstavljati – ko so prišli tisti gestapovci zjutraj na dom – da morajo v pol ure vse spakirati in iti. Mama je rekla: »Ne grem, kar ustrelite me.« Gestapovec pa je odvrnil, da tega ne smejo, da mora spakirati v pol ure in se s prtljago spraviti na tovornjak. To so bili res čudni časi.

V Hesselbergu smo bili v lagerju, rodil pa sem se leta 1943 v mestu Wassertrüdingen. Ata je moral v nemško vojsko, še prej pa je moral kot prisilni delavec delati pri kmetih. Povedal je, da je bil pri dobrih ljudeh, ki so že leta 1942 obsojali Hitlerja. Rekel je, da so bili s kmečkim delom toliko zadaj, da marsičesa niso vedeli. Kmetija, ki sta jo doma upravljala z mamo, je bila malo bolj razvita, tako da je oče na kmetiji v Nemčiji marsikaj izboljšal in spravil v red. V bližini je na precej veliki kmetiji živela ženska, ki ni imela naraščaja in je hotela posvojiti brata Hermana. Ime ji je bilo Mina Vollmayer. Starši pa otrok niso hoteli dati. Gospa nam je pisala pisma vsaj še 30 let. Spomnim se, da sem včasih jaz moral napisati odgovor, ker sta starejša brata že morala prijeti za delo.

Pred nekaj leti smo pregnanci bili v Nemčiji, kjer smo obiskali grob Sturmove Veronike in otvorili spomenik. Takrat je Herman navezal stike z domačini. Ko je enemu izmed njih povedal zgodbo o kmetiji, ki naj bi jo podedoval, mu je sogovornik ponudil: »Usediva se v avto in se zapeljiva do kmetije. Boš vsaj hišo videl.«

Moja noseča mama je imela velike težave v taborišču. Zelo je trpela. Ne vem, koliko nas je bilo v baraki – bili sta še dve družini iz Libuč – ljudi je bilo precej, tudi starih, vročičnih, ki jih je zadela ta zla usoda. Imel sem dva brata: eden je imel štiri leta, drugi pa pet let. Če je kdo od njiju prijel posteljo ali kak prt, so ljudje že vpili – seveda, ko pa so bili živčni in ubogi. Če je mama smela, je s fantoma šla ven. Včasih je celo dobila dovoljenje za izhod iz taborišča. Šla je v gozd, sedla na štor in molila, drugega ni mogla narediti. Izhod iz taborišča je dobila tudi za obisk zobozdravnika. Nekoč je na poti od zobozdravnika šla beračit h kmetom. Povedala je, da je v taborišču in da ima majhne otroke. Od njih si je izprosila sedem kosov kruha. Mama namreč ni imela mleka, v taborišču pa mleka ni bilo. Ni čudno, da sem bil vsa leta veliko bolan. Vsak virus me je zgrabil. Enkrat sem med vročino tako zavijal z očmi, da je mama mislila, da bom kar umrl. Od vnetja oči, ki sem ga kot otrok staknil v taborišču, nosim posledice še danes, saj na eno oko vidim samo deset odstotkov. 

Poleg tega sem imel ves hrbet poln brazgotin od turov. Ko smo prišli domov in so me dvignili s tovornjaka, je soseda, pri kateri so imeli doma sodarsko obrt, mami rekla: »Ta pob ti pa ne bo preživel.« Tako ubogo sem bil videti.

Očeta so iz taborišča poslali v vojsko, tam je bila pa druga muzika.  Prej smo bili »Volks- und Staatsfeinde«, potem je pa moral iti služit v Wehrmacht za Hitlerja.

Nekoč je dobil dopust in je prišel na obisk v lager. Pa mu v taborišču domači ljudje, koroški pregnanci, ki so pomagali v kuhinji, niso hoteli dati hrane.  Kako smo ljudje različni! Ne vem, ali je moral zaradi tega k Lagerführerju, da je dobil hrano.

Sestra Ortsbauernführerja je imela v zgornjih Libučah zraven šole kmetijo – reklo se je »pri Mežnarju« – in je videla, da se dela krivica in nam je v taborišče poslala majhen paket, ampak tedaj je bilo malo veliko! Naša stara hiša je bila ob cesti, mimo nje je šel ves promet. Nekoč je ta ženska videla, kako nekdo prisluškuje pri našem oknu, in je rekla: »Der Hörer an der Wand hört die eigene Schand!« 

Na Francoskem so oče in še drugi vojaki prišli v ujetništvo. Oče je pripovedoval, da so vojaki sedeli na tovornjaku in se peljali proti mostu nad cesto. Zgoraj so stali Francozi z velikimi kamni. Ko se je tovornjak pripeljal pod most, so kamne porinili čez rob, tako da so nekatere (ujetnike – op. urednice) tudi ubili. Zato je ata o Francozih rekel, da je to grd narod. 

Hesselberg, 1942

Vrnitev

Ko smo se vrnili, so v naši hiši bili tuji ljudje iz Mežice. Nekako so se odrasli dogovorili, da smo imeli zase kuhinjo in eno ali dve sobi. Človeško smo se prilagodili drug drugemu, dokler si tista družina ni našla drugega stanovanja. 

Naša kmetija je imela kakih deset hektarjev obdelovalne zemlje in nekaj gozda. Ko so naše deportirali, so jim vzeli kmetijo, so jih razlastili. Ob vrnitvi atija še ni bilo, hiša je bila izropana, les posekan, v hlevu ni bilo konjev, le dve suhi kravi. Mama je prišla domov in rekla, ne vem, na koga bi se lahko obrnila. So pa bili med našimi zastopniki tudi taki, ki so spominjali na svetnike v cerkvi, katerih roke kot da pravijo: »Pridite k meni.« Ti bi nam morali pomagati, pa so se sami okoristili. Skukova mama iz Libuč je bila očetova sestra in nam je podarila vrečo moke in zabelo, da je mama sploh lahko kaj skuhala. Tudi Božičeva mati je bila taka dobra duša, da nam je kaj prinesla, saj oni niso bili izseljeni. Vse je bilo uničeno, a se zaradi tega nobeden od tistih naših zastopnikov ni sekiral. V Celovcu je bil urad, kjer je delal en teh zastopnikov. Mama se je obrnila nanj, pa ji je rekel: »Ti kar tiho bodi, pa idi domov delat.« Ni ji pomagal.

Živeli smo blizu meje, zato so mimo naše hiše hodile patrulje. Včasih so se financarji ustavili pri nas. Mama je nekoč potožila, kako ji gre, pa se je eden od teh carinikov ponudil: »Bom pa jaz napisal prošnjo.« Ta se je zavzel, da so nam vrnili kmetijo.

Leta 1945 se je oče vrnil iz francoskega ujetništva peš skupaj z nekim kameradom. Bila sta grozno lačna in sta nekje našla svinjsko peso in se je tako najedla, da sta oba hudo zbolela. Ata je bil veliko v bolnišnici, a se je pozdravil s pomočjo zavzetega zdravnika doktorja Dimeja. Mama je v solzah pokleknila pred zdravnika in ga prosila: »Prosim, če bi se hoteli potruditi za mojega moža. Imam tri otroke in sem sama na kmetiji, pa še tisto so mi vzeli.« Mama je v Šmarjeti priskrbela žganje in ga nesla v bolnišnico zdravniku, ki se je res zelo zavzel za očeta. V bolnišnici je bil tudi pliberški lekarnar Herbst. Pravili so, da je bil »obernaci«, ampak do našega atija je bil dober in mu je ponudil, da je na obsevanje s posebno lučjo prihajal k njemu v lekarno. Pozneje je vsako leto prišel k nam na dom in za nas fante prinesel tri karte za pliberški »Sportlerball«. Človeško je bil apotekar dober, nacizem je pa vse uničil.

Pred deportacijo je bilo v hlevu pet do sedem krav, ob vrnitvi pa sta bili v hlevu le dve suhi kravi, pa nobena ni dajala mleka. Mama je rekla: »Jaz potrebujem mleko za poba,« in je oče tisti kravi zamenjal za kravo mlekarico. Ampak ta krava je imela tuberkulozo in je tudi ona odšla iz hleva. Res ne vem, kako so gospodarili brez mleka.

Naši se s politiko sploh niso ukvarjali. Bili smo Slovenci, ampak takrat je še kakih 90 odstotkov ljudi govorilo slovesko. Ko sem hodil v ljudsko šolo, sem imel samo eno sošolko, ki ni znala slovensko, njena družina je bila iz zgornjega Gurktala (dolina Krke), pa še ta dečva se je jezika naučila od nas.

Po vrnitvi sploh nismo govorili o izseljenstvu. Mama si sploh ni upala nič reči, v njej je bil večen strah. Če je k nam v Libuče prišel kak obisk in so se pogovarjali o pregnanstvu, se je mami celo noč sanjalo o tem. Tako je bila zastrašena in je imela tako travmo. To se je večkrat pokazalo tudi tako, da se je bala, da bi kdo od nas komu preveč dal, da bi potem bili v pomanjkanju. Večkrat mi je rekla: »Daš lahko tistemu, ki ti bo kaj pomagal.« Tudi pri bratu se je pokazalo, da se je bal za hrano.

»Danes pravijo, da se je stanje na Koroškem precej izboljšalo, in res se je, ampak izboljšalo se je v toliko, v kolikor je nas Slovencev manj. In strah v starih ljudeh je ostal, tudi pri meni, in ta strah je večen. Po eni strani moraš odpustiti, po drugi pa ne smeš pozabiti.«