Romana Verdel je s starejšo sestro odraščala na posestvu, ki se je razprostiralo med Lepeno in Remšenikom. Starši so se želeli poročiti, pa jih je prehitela vojna.
Romana Verdel: Ko so prišli po naše, sem imela pet let. 13. oktobra 1943 so napolnili dva tovornjaka in ljudi iz Remšenika in iz Lepene deportirali v koncentracijsko taborišče.
Igrala sem se pri sosedih, kjer so imeli otroke v moji starosti. Ko je soseda videla, da prihaja gestapo, je nas otroke skrila. Zraven njihove hiše je stala lesena bajta. Tja je skrila svoje štiri otroke in mene ter nam zabičala, da ne smemo gledati ven ali premikati polken na oknih.
Nekaj časa smo bili čisto tiho, potem pa smo se naveličali. S sosedovim sinom, ki je bil star šest let, sva začela malo premikati polkna, da bi pokukala ven, v tistem trenutku pa so naše gnali mimo okna. Vse: mojo mamo, teto, strica, njegovega brata in mojo devet let starejšo sestro. Pri nas je bila gospodinja, ki so jo hoteli dobiti, a jim je za las ušla. Zato so mojo sestro Zofijo odvlekli v gozd in jo pretepali, da bi povedala, kam je šla. Sestra pa jim tega ni mogla povedati, ker tudi sama ni vedela, pa so jo tako pretepali, da so ji za vse življenje poškodovali križ.
Otroci v bajti smo se bali, da bo gestapo odpeljal tudi sosedo z dojenčkom na rokah. Vojaki so namreč prišli tudi k sosedi ter odpeljali njeno hčerko in deklo, njihov oče pa je že bil zaprt. Dolgo smo čakali in se spraševali, kdaj nas bo soseda spustila iz bajte. Ko smo bili spet zunaj, je pritekla moja dvanajstletna sestrična – pisala se je Rotar – ki je imela veliko krast, bila je garjava, kar je bilo zelo nalezljivo, zato je gestapo ni vzel s sabo. Soseda je rekla, da ne bo mogla obdržati toliko otrok, pa sva s sestrično šli domov. Stali sva pred hišo in razmišljali, kaj naj storiva. Jaz sem hotela v našo hišo, sestrična pa je rekla, da tega ne zmore, da enostavno ne more več v to hišo. Šli sva k sosedom na lepenski strani. Tam je bila doma samo babica z dvema majhnima otrokoma, druge so vse odgnali, moški pa so pobegnili k partizanom. Tudi pri teh sosedih nisva mogli ostati, saj babica ni vedela niti, kako bo preživela tista dva majhna otroka. Spet sva se vrnili k domu, ki je stal na robu Remšenika in Lepene. Spomnili sva se, da imava še eno teto v Remšeniku. Teta Amalija je imela tri otroke in čisto majhno hišo. Z vsemi otroki je šla k našemu domu, kjer so še bile živali in jih je bilo treba nahraniti. Oktobra 1943 je bilo že vse pripravljeno za zimo in je bila kašča polna. Doma smo bili čez dan, zvečer pa je nas štiri otroke teta zaprla v klet, z najmlajšo pa je šla domov. Okno je zamašila z žakljem in s senom, na vrata pa je obesila odejo, da se ne bi kaj ven slišalo. Tam smo spali vsako noč od oktobra do sredine januarja. Slišali smo, kako ljudje hodijo po hiši. Slišali smo jih zunaj.
»Včasih so prišli čisto do kletnih vrat. Kako nas je bilo strah!«
Romana Verdel
Včasih so prišli čisto do kletnih vrat. Kako nas je bilo strah! Stari smo bili petnajst, štirinajst, dvanajst in pet let. Situacija je postajala vse bolj nevarna in ko so Nemci ujeli partizana, ki ga je podpirala teta, jo je postalo strah in smo sredi januarja 1944 odšli v partizane. Teta, njen mož in pet otrok. Mi otroci smo bili veseli, da smo se rešili kleti. Prav z veseljem smo hodili skozi mrzlo noč, ampak ne dolgo. Bilo je zelo hladno in postali smo utrujeni. Prišli smo do drvarske ute in tam prezebli prvo noč. Skrivali smo se po bunkerjih. Ko je postalo nevarno, smo morali spet iti. Hodili smo z remšeniške na solčavsko stran, pa spet nazaj, spremljali pa so nas kurirji, ki so poznali poti. Če smo imeli srečo, smo kdaj prenočili v kakem hlevu – to je bilo tako kot hotel s šestimi zvezdicami! Nekoč smo se iz Solčave morali umakniti v gozd. Tam je bila četa partizanov, ki so tako streljali, da se je vse svetilo. Neki partizan me je z nogo držal na tleh, da sem čepela v blatu, in istočasno streljal. Vedno smo hodili ponoči. Kakšen partizan me je držal za roko, jaz pa sem hodila in gledala zvezde, dokler nisem zaspala. Partizan me je nekaj časa vlekel, potem pa me je spet zbudil. Treba je bilo hoditi … Starejši otroci so dobili orožje in odšli k enotam kot partizani. Tudi sestrična z dvanajstimi leti. Doživela je hude hajke. Pozneje mi je včasih rekla: Ah, le zakaj so naju vlekli v partizane? Jaz pa sem ji odgovarjala: Kaj res ne veš? Hvaležna sem jim, da so nama rešili življenje.
Pri zadnjem kmetu v Remšeniku je živela dobra ženska, daljna sorodnica. Rekla je, naj sestrična ostane pri njih. Dečva se ji je zasmilila, ker je bila že tako bolna, da ni več mogla hoditi. Jaz pa sem si mislila: Kaj naj naredim, da bom tudi jaz ostala? Pritajila sem se na klopi. Kar padla sem in bila tudi jaz »bolna«. Ženski sem se tudi jaz zasmilila, pa je rekla: »Naj ostane, če imam že enega partizanskega otroka, bom imela pa še enega.«
»Takrat je bilo nevarno skrivati partizanske otroke.«
Romana Verdel
Takrat je bilo nevarno skrivati partizanske otroke. Tako sva s sestrično zapustili partizane, teta pa je kmalu pod Ojstro padla, ker je bil njen bunker izdan. Tam je bil tudi očetov polbrat, torej moj stric, ki je Nemcem ušel. V Solčavi je bil ujet tetin mož. Odpeljali so ga v Dachau, kjer je tudi umrl.
Streli je niso zadeli …
Na kmetijo so hodili partizani. Dobili so hrano. Nemci pa tudi. Nekoč so prišli trije partizani. Eden je bil sorodnik družine, drugi je bil sosed, tretji pa je bil nekoč pri hiši za hlapca. Dobili so malico. Stari kmet je rekel, da ni dobro, da nimamo straže, oni pa so rekli, da bodo itak takoj odšli. Vstali so in smo se med pogovorom iz kuhinje pomikali proti vhodu. Pri vratih smo še malo postali. Takrat pa je naredilo »brrrrrrr« med nas. Nekdo je prišel ob hišnem zidu in streljal v hišo. Dva partizana sta mrtva obležala na tleh, tretji partizan pa je skušal pobegniti, a so tudi njega ranili. Stekla sem v kuhinjo in se skrila v odprtino pod pečjo. Nemški vojak je prišel v kuhinjo, z naperjenim orožjem pogledal v odprtino in me potegnil iz luknje. Morala sem iti z njimi v sobo, kjer je že bila sestrična in stara gospodinja z možem. Šla sem mimo mrtvih partizanov, ki sta ležala v svoji krvi. Morala sem stopiti čez glavo partizanu, ki je bil ranjen. Videla sem njegove oči. Še dolgo časa sem jih videla pred sabo. Vedno, kadar se mi je sanjalo. Pozneje sem nekoč srečala partizanovega sina, ki je imel njegove oči in sem se grozno prestrašila. Tako sem se prestrašila, da ljudem dolgo nisem več upala pogledati v oči. Tisti Nemec ni bil zelo agresiven, verjetno sem se mu zasmilila. Vojaki so rekli, da morajo biti partizani pokopani v dveh urah, gospodinja pa je morala počistiti kri. Rekli so, da bo prišla kontrola in če partizani ne bodo pokopani, bodo vojaki postrelili vse nas. Ranjeni partizan je prosil, naj ga še enkrat ustrelijo, da bo umrl. In so ga res ustrelili.
Smrt bi Romano lahko našla tudi doma …
Naš dom je ostal prazen do leta 1947. Bil je popolnoma izropan. Niti okenskih stekel ni več bilo. Tuji ljudje so se začeli zanimati za posestvo, zato se je na Koroško moral vrniti bratranec, ki je po vojni hotel ostati v Jugoslaviji. Imel je tuberkulozo in je umrl že šestdesetega leta. Posestvo je bilo prodano in je zdaj v lasti škofije.
»Naš dom je ostal prazen do leta 1947.«
Romana Verdel
Po vojni je žena, ki je sprejela naju s sestrično, umrla. Njena hčerka se je poročila, vendar se je mladi par vedno tako kregal, da ni bilo več življenja pri hiši. Morala sem delati, delati, delati, tako težka dela, da sem tako shujšala, da sta tudi učitelj in župnik že mislila, da bom umrla. Moji sošolci so videli, kako slabo mi gre. Bratrančeva svakinja je bila moja sošolka in moja dobra prijateljica. Doma je vprašala svojo mamo in mojega bratranca ter se z njima dogovorila, da pridem živet k njim, jaz pa se nisem mogla odločiti … Ampak otroci mi niso dali miru. Po šoli so šli z mano domov. Slišali smo kmeta, kako nas kliče, pa smo se pognali v tek kot srne. Tisto, kar sem vzela s sabo, sem vse izgubila. Po kosilu je prišel pome kmet s hlapcem. Obtožil je bratranca, da me je ukradel. Bratranec pa je rekel, da sem prišla sama po šoli. Kmetu si nisem upala reči, da se z njim ne bom vrnila. In sem morala spet nazaj. Na poti sva se ustavila pri kmetovi mami. Bila je jezna in mu je rekla, da bi me moral pustiti pri bratrancu. Dobro se mi je zdelo, da se je zavzela zame.
Šla sva spet domov, gospodinja je bila jezna, ker sem ji naredila sramoto, pa je bila še bolj grda do mene kot prej. Potem sem se odločila in jim spet ušla. V drugo otroci nismo bežali skozi gozd, ampak po cesti. Prišli smo do neke hiše, ko smo zagledali kmeta in sem se skrila za kup gnoja za hlevom. V hiši je živela ženska, ki je rada govorila, in je kmetu povedala, da me je videla. Ni pa vedela, kam sem se skrila. Sosed je šel na skedenj, jaz pa sem se pognala po cesti, kot da bi me zlodej nesel. Ostali otroci so me čakali pri čebelnjaku. V rokah so imeli kole. Rekli so: »Kar naj pride, ga bomo natepli!« Taki otroci smo bili, malo divji. Potem nisem šla več nazaj h kmetu.
Bila sem siten otrok, vse sem hotela vedeti. Tetin mož je imel veliko potrpljenja z mano. Vse mi je razložil. Bil je tih človek, z mano pa je rad govoril. Imela sem ga tako rada, da sem ga najbolj pogrešala. Od naših ni nihče preživel. Vsi odrasli so padli kot partizani ali pa umrli v koncentracijskem taborišču, ostali smo samo mi otroci …
