14. aprila 1942, v zgodnjih jutranjih urah se je začel prvi val pregona koroških Slovencev. 917 žensk, moških in otrok je bilo deportiranih v taborišča v Nemčiji. Najmlajši otrok je bil star 17 dni. 108 nekdanjih pregnancev in pregnank jih danes še živi. Prilogo, ki jo držite v rokah, smo namenili prav tem pričam časa.

Zgodovinar Valentin Sima je pregon koroških Slovencev označil kot višek nemškonacionalne politike na Koroškem. Prvotno je bilo za izselitev predvidenih 1.220 oseb. V žrelsko taborišče je bilo potem v sklopu tako imenovane »akcije K« 14. in 15. aprila 1942 pripeljanih 1.075 oseb. Po intervencijah je ostalo 917 koroških Slovenk in Slovencev, ki so v dveh transportih bili deportirani v Nemčijo. 

Prvi vlak je šel v Wassertrüdigen (taborišče Hesselberg), Hagenbüchach in Markt-Bibart (taborišče Schwarzenberg). Drugi v Glasow (taborišče Rehnitz) in Frauenaurach. Istočasno je v Celovcu prispel vlak z 224 osebami iz Kanalske doline, ki so se naselili na domovih pregnanih.

108 pregnank in pregnancev danes še živi, nam je povedal predsednik Zveze koroških pregnancev Gregej Krištof. Številne izmed njih je Krištof obiskal. Našel jih je s pomočjo znancev in prijateljev, ki se zanimajo za zgodovino pregnank in pregnancev, saj več kot polovica niso člani ZSP, kot je povedal Krištof. Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen in deželni glavar Peter Kaiser jih bosta 19. aprila 2022, ob 15. uri v Domu glasbe v Celovcu počastila.

Spomini pregnank in pregnancev so zapisani v več knjigah, več je znanstvenih raziskav, v zadnjih letih pa je bilo v ospredju še eno znanstveno področje – travme pregnank in pregnancev zaradi nasilja, trpljenja in krivice in kako jih je podedovala druga in tretja generacija potomcev. Temo obravnavata knjiga »Drei Familien, drei Generationen« psihologa Daniela Wuttija in knjiga »Das Gestern im Heute begreifen. Traumaweitergabe in verfolgten slowenischen Familien« psihologinje Gitke Opetnik.

V zapisanih spominih beremo, da so posamezni pregnanci in pregnanke pozvali vojake, ki so jih hoteli odpeljati, naj jih raje ustrelijo, preden bi zapustili domove, kmetije in kraje, s katerimi so mnoge družine bile povezane več generacij. Potem ko so pregnanci in pregnanke najprej izgubili domove, so v taborišču v Žrelcu  izgubili še identiteto in imena. Tam so jim dali števike, tako imenovane številke ognjišča (Herdnummer), po katerih so jih odtlej klicali. V taborišču v Žrelcu so dobili še izkaznice in pločevinaste oznake z vgravirano številko, primer take oznake je na naslovnici naše priloge.

Vojna v Ukrajini pri mnogih spet zbuja spomine na to, kar se je pred 80 leti zgodilo. Hanzi Waschnig, ki je bil star leto in pol, ko je s starši bil deportiran v Nemčijo,  nam je povedal, da poročil o Ukrajini ne more gledati, saj potem ponoči ne more spati. Ko se sredi noči zbudi, je preveč razburjen. 

Zgodbe Waschniga in druga pričevanja pregnank in pregnancev je zapisala kolegica Nadja Volavšek-Kurasch. Prav poseben pa je tudi intervju Kaline Dimitrove-Wutti iz Borovelj, ki je leta 2020 na pobudo očeta izdelala vprašalnik za intervju s svojo prababico, Kristino Inzko, rojeno Lapusch v Šentjanžu v Rožu. Tedaj sedemletna Kalina je s svojo prababico vodila 30-minutni intervju.