»Naznaniti vam imam, da morate z družino vred v teku pol ure zapustiti svojo hišo. Izseljeni ste. Denar, vrednostne listine, obleko, perilo smete vzeti s seboj, vse drugo ostane pri hiši. Vi morate iz teh krajev, ker ogrožate razvoj nemštva v deželi.«
Ko so 14. aprila 1942 Stikrovi morali od doma, je bil Jozej star šele štiri leta, Micej je imela tri leta, Petrej dve leti, Dorica pa dest tednov. Jozej je imel sestro dvojčico, ki je umrla že pri porodu, in tudi zanj so mislili, da ne bo preživel. Bil je majhen in slaboten. Hranili so ga z juho prežganko in dolgo je trajalo, da si je malo opomogel. Po pregonu z doma je bila Stikrova družina najprej nekaj tednov v taborišču v Hesselbergu, ker pa je taborišče bilo že prepolno, so jih prestavili v Weißenburg. Tam je mama pomagala v taboriščni kuhinji, atija pa so poslali v vojsko, tj. v Wehrmacht.
Jozejeva mama Ljudmila je v dnevnik zapisala uradno obrazložitev za deportacijo:
»Selitev družine Stikar je bila potrebna, ker se je on vedno kot zaveden Slovenec udejstvoval pri Koroški slovenski stranki in njenih društvih. Tudi povratek njegove družine se ne dovoli, ker je tudi njegova žena iz zagrizene slovenske družine.«
Z družino je bila izseljena tudi Jozejeva babica. Ker ji je šlo zelo slabo in ker se je teta zavzela zanjo, je kmalu zapustila lager in s teto živela pri Strdenu. Z družino Stikar je bila še oddaljena sorodnica, ki je pazila na otroke in z njimi hodila na sprehode. V taborišču so živeli v baraki skupaj z družino Pankrac, doma iz Slovenije blizu Bleda. Hrana je bila slaba, v glavnem zelje, brez okusa. Včasih so iz domovine od sorodnikov dobili kakšen paket – rogljiče in suho sadje – pa so iz tega naredili kompot.
Stikrovi z domačini v mestecu Weißenburg niso navezali stikov. Žena vodje taborišča jim je bila malo naklonjena, ampak njen mož je bil strašen nacist. Ko je nekdo od deportirancev uničil Hitlerjevo sliko – izpraskali so mu oči – so se vsi bali maščevanja. Takrat je mama intervenirala pri vodji taborišča, da zadeve niso naznanili višjim inštancam.
Ob koncu vojne je bilo Jozeju že sedem let, zato se je njegova šolska pot začela v Nemčiji v šoli, ki je bila v mestecu Weißenburg, torej zunaj taborišča. Sevada je bilo v šoli vse v nemškem jeziku, Jozej pa jezika ni znal. Bil je zelo zadržan otrok in spomni se občutkov strahu, ki so ga spremljali že v otroštvu. Kmalu so šolo bombardirali in pouka ni bilo več.
Napovedoval se je konec vojne, ki so ga taboriščniki težko pričakovali. Jozejeva mama Ljudmila je zapisala: »In ti, draga moja domovina, ti zemljica naših trudnih očetov, kako dolgo boš še prenašala srd sovraga nad svojim pristnim rodom, kako dolgo se še pustila teptati roparskemu tujcu? Ne daj mu kruha, ni ga vreden – vrnili se bomo in ti zopet stregli, ker si naša, saj korenine tvojega rodu ne more izruvati še tako močna tujčeva roka. Bog bodi z nami – tako se bomo gotovo vrnili.«
Včasih so ponoči zatulile sirene in so taboriščniki otroke nesli v klet, otroci pa so bili prestrašeni, ko so se v kleti zbudili. Preden so zapustili lager, so bili spet v kleti. Ko so po stopnicah hoteli zapustiti klet, so jih že čakali Američani in Angleži. Ob koncu vojne mama sploh ni vedela, ali ati še živi. Ko so zapustili lager, so se z vlakom peljali do Podrožce. Tam jih je s konjem pričakal stric Strden. Ati se je iz nemške vojske vrnil dva meseca in pol prej. Vračal se je čez Karavanke in se izdajal za Jugoslovana, ker je znal slovensko.
Na Stikrovem posestvu je živel nekdo iz Steinfeldna iz Dravske doline (Drautal). Ko se je družina vrnila domov, je bil dom prazen. Tisti, ki je živel v njem, ga je že zapustil. Prišla je neka kmetica iz Šentjakoba in jim prinesla živila.
Sestra Dorica je bila stara šele dva meseca, ko so družino deportirali, zato se doma sploh ni spominjala. Čeprav so bili na svoji domačiji, je sedla na tla pred duri in vprašala, kdaj bodo odšli domov.
Stikrovi so bili med vojno razlaščeni. Mama je v svoj dnevnik zapisala: »Iz domovine smo dobili sporočilo, da so naša posestva že last nemške države. Torej ne samo izgnani, tudi razlaščeni, čeprav je bil naš rod že nad 300 let na našem (Stikrovem) posestvu.«
Uradno je ati dobil posestvo nazaj šele leta 1947 ali 1948.
Po vojni je moral Jozej spet v šolo. Prva tri leta so bili tu še Angleži, takrat so imeli ljudsko šolo v »kloštru«, četrti razred pa je Jozej obiskoval v Šentjakobu. Tudi glavno šolo je obiskoval v Šentjakobu, kjer je spet izkusil odklanjanje Slovencev: nekateri učitelji niso »lajdali« Slovencev, pa so otrokom dajali slabše ocene. Po šolanju je ostal doma in postal kmet.
Kaj je ostalo? Jozej pravi, da je tudi po vrnitvi ostal strah. Ves tedanji sistem, pa tudi čas po vojni, ko je bilo na Koroškem tako napeto vzdušje, sta ga navdajala s strahom.
Izkusil je veliko krivic. Sam pravi, da je bil strahopeten. Kljub temu pa je ohranil slovenski jezik, si poiskal slovensko ženo in v tem duhu vzgajal tudi svoje otroke.
