Pri deportaciji njegove družine iz Čahorč je bil Hanzi Waschnig še zelo majhen. Družino Waschnig – po domače so se imenovali Glazar – so najprej odpeljali v Žrelec, potem v Eichstätt, nato pa v Hesselberg. Mama je bila takrat stara 26 let, oče pa 41.
Hanzi Waschnig: Leto pa pol sem bil star, ko smo odšli. Ne moreš si predstavljati, kako je to bilo za starše. Mlajša sestra je bila stara šele šest tednov, pa mama ni imela niti toliko časa, da bi ji zjutraj pripravila stekleničko. Še tega niso pustili. Erlacherjeva iz trgovine – bili so bolj za Nemce – je tedaj vseeno mami dala malo mleka. Ko smo prišli v Žrelec, je mama nad svečo mleko segrela in ga dala sestrici.
Ko so nas deportirali, je bila moja starejša sestra stara že devet let in je hodila v šolo. Imela je drug priimek, ker je bila »ledična«. Zato ni bila na spisku. Pa je mama šla ponjo v šolo, ker je ni hotela pustiti same doma. Z nami je šla v Nemčijo, stari ati iz Šentjakoba pa jo je spet dobil domov – prišel je ponjo v Nemčijo, ker je ni bilo na spisku – pa je v Šentjakobu hodila v šolo, dokler se nismo vrnili.
Kaj je iz časa deportacije ostalo v vašem spominu?
Spomnim se na visoko, temno ograjo iz lesa v Eichstättu, tam spodaj smo se otroci vsak dan igrali. Ampak v Eichstättu nismo dolgo ostali, prišli smo v Hesselberg, tam je mama morala vsak dan iti delat h kmetu – rekli smo mu »pri Fiklnu«. Z bratom, ki je bil dve leti starejši, sva smela vsak dan iz taborišča k temu kmetu, kjer sva dobila za jesti. Kmet in mama sta se zmenila, da ji ni bilo treba vedno iti delat, da jo je kmet poklical, kadar jo je potreboval. Ko se je vrnila, je zmeraj prinesla kruh, saj v taborišču ničesar ni bilo.
V taborišču je na nas pazila neka ženska iz Pliberka, ki se je pisala Kristof. Pravili so, da je bila sorodnica ali sestra škofa Rožmana. Ta žena je šla z mojim bratom in z mano k vodji taborišča. Za naju je dobila papir, kjer je označila, da sva odšla iz taborišča. In ko sva se vrnila, sva se morala javiti pri njej, ona pa je to spet sporočila naprej.
Spomladi – bilo je aprila ali maja – smo otroci imeli več doz in jih metali v ogenj. Imel sem kratke hlače, olje se je vnelo in mi osmodilo noge. Imel sem take poškodbe, da dolgo niti hoditi nisem mogel. Imel sem rane, kot da bi bilo vse gnilo. Blizu taborišča je bila letalska šola, pa je vodja taborišča našel zdravnika iz te šole in prinesel mazilo za moje noge. Rane so se hitro in tako dobro zacelile, da danes sploh ničesar več ne vidiš na nogah.
Kako je bilo, ko ste se vrnili domov?
Najprej se nismo mogli vrniti, smo bili še v Celovcu. Potem so nas Angleži s tovornjakom pripeljali do Čahorč, pa smo šli k teti. Oče je najprej s stricem prišel v hišo. Spomnim se, da je bilo spodaj vse črno, prazni sodi za mošt, čisto črna stekla in ničesar za jesti. Prišla je soseda od mlina, da sta z mamo zanetili ogenj in je mama spekla kruh, da smo imeli kaj za pojesti.
Ko smo se vrnili, je v hiši še živel en mož iz vasi, pozneje pa je spet zapustil hišo. Tudi njemu je bilo ime Hanzi. Leta pozneje sva skupaj delala v isti firmi in pri istem stroju. Včasih sva se tudi srečala v taverni. Večkrat je načel to temo in je vedno rekel, da ni bil kriv. Drugi so ga poslali na naše posestvo, bil je namreč skupaj z županovo sestro.
»Tisto švestrno sem si tak zamerkal … Jaz imam to ženo tak v očeh! Še danes vidim, kako je prišla s štupo, pa je noge odvila, pa spet zavila, pa vse naredila!«
Hanzi Waschnig
V naši hiši čisto zgoraj je bivala še ena žena, Mali smo ji rekli. Hranila je našo posteljnino. Mi še hiše nismo zapustili, ljudje so pa že prišli praznit hišo. Takrat je tudi gestapo še bil v hiši. Rekli so: »Ausräumen!« Mali pa je hitro sedla na lesen kovček, kamor je mama stlačila posteljnino in odejo. Rekla je: »Nix da, to je moje.« Ko smo se vrnili, je še hranila to posteljnino, da smo lahko legli vanjo. Ljudje z vasi pa nam niso ničesar shranili.
Ste se v taborišču naučili nemško?
Niti ene besede! Saj ni z nami nihče govoril nemško. Odrasli so morali iti delat. Stari ljudje pa so med sabo govorili slovensko, nekateri še nemško znali niso, mi otroci pa tudi ne. Za šolo smo bili še premajhni. Za starejše otroke je bila šola, vodil jo je Čimžar Jozi, ki pa ni dolgo ostal v taborišču. Prišel je v Mistelbach k Mareschu. Maresch je imel posestvo in je poskrbel, da so vsi kotmirški izseljenci prišli v Mistelbach. Nas pa Nemci niso izpustili – občina ni hotela potrditi za atija, ker je bil pri Posojilnici in pri društvu Gorjanci …
Kaj je mama pripovedovala o taborišču?
Povedala je, kako je pri kmetu Fiklnu bilo dobro. Kadar ni šla delat, je naju z bratom poslala h kmetu po malo kruha ali zelja.
Tista žena je bila res dobra. Nekoč nama je dala v »ranjgljico« toplo zelje, pa sva šla domov, lepo počasi v breg, pa lepo toplo je bilo. Takrat so bombardirali letalsko šolo, midva pa sva ležala v grmovju v gmajni in se imela lepo. V eni roki sva imela toplo zelje, v drugi pa kruh z marmelado. Ne spomnim se, da bi me bilo strah. Vodja lagerja v Hesselbergu je včasih rjul na vso moč, ampak naši družini ni nič naredil.
Mama je večkrat rekla, da so pri Fiklnu bili res zelo dobri ljudje. Vseeno pa po vojni ni hotela govoriti o naši deportaciji.
Ste kaj odnesli iz letalske šole?
Nekateri so nabrali precej reči, ampak s seboj je lahko vsak vzel le tisto, kar je lahko nosil, sicer na tovornjakih, s katerimi so nas Američani vračali, ne bi bilo prostora.
Ko smo se vrnili, ni bilo lahko. Ati je bil veliko bolan, moral je k zdravnikom, zavarovanja ni bilo, kmetija pa je bila majhna, ni bilo denarja. Pri šestih letih sem že šel služit h kmetom, nazaj domov pa sem prišel pri enajstih. Malo boljši časi so bili, ko sem sam že kaj zaslužil. Zjutraj sem že pred šolo hodil delat.
Še mislite na tiste čase?
Poročil o Ukrajini ne morem gledati, potem ponoči ne morem spati. Zvečer sicer zaspim, potem pa začnem tako sanjati, da se zbudim in dolgo ne morem več zaspati, preveč sem razburjen …
