Anna Urban je bila rojena leta 1935 v Šentvidu ob Glini z dekliškim imenom Urank, odraščala pa je v Encelni vasi pri Galiciji pri Kavhu. Starši so imeli kmetijo, kjer je bilo veliko dela, ati pa je bil do leta 1938 tudi župan. Zaupala nam je spomine na otroštvo v času vojnega nasilja.
Kako ste odraščali?
Anna Urban: Pri nas je bilo osem otrok. Na kmetiji je bilo veliko dela, tako da ni bilo veliko časa za nas otroke, odraščali smo nekako »zraven«, pazili smo drug na drugega. Jaz sem bila najmlajša Kavhova. Bilo nas je pet sester in trije bratje. Takrat smo govorili slovensko. Ne samo mi, cela vas je govorila slovensko.
Imate kake prijetne spomine?
Tole vam bom povedala. Na kmetiji nismo bili lačni, mama je dala hrano v veliko skledo, mi pa smo sedli okrog nje in iz sklede skupaj jedli. Starejša sestra Mojca je bila zelo »snedena«, pa je vzela skledo, da bi jo sama izpraznila, ampak brat Janko, ki je takrat že študiral, ji je skledo spet vzel in jo postavil pred nas mlajše, tako da Mojca ni nič dobila.
Kako je bilo med vojno?
Leta 1942 so nas pregnali. Prišla je policija … Dali so nam pol ure, da smo se oblekli in zlezli na tovornjak. Tako so nas pobasali. Ko smo že bili na tovornjaku, je mama stekla nazaj, nekje je našla žakelj in vanj dala tri hlebce kruha.Tega smo vzeli s seboj na Hesselberg. Najprej smo se peljali še v Apače, tudi tam so na tovornjak zbasali ljudi, in v Borovlje, od tam pa v Žrelec. Tam smo čakali dva dneva in gledali, kako skupaj vozijo ljudi kot živino. Dobili smo tablice s številko, imena ni več bilo, živel si pod številko na tablici, ki si jo nosil okoli vratu. Navozili so ljudi iz cele spodnje Koroške, drugega večera pa so nas gnali. Postaviti smo se morali v vrsto, na obeh straneh je bila policija s puškami – naredili so neke vrste »špalir« – potem smo pa šli peš v Celovec na železniško postajo, tja, kjer je Rudolfsbahngürtel, tam smo morali zlesti na vlak. Spomnim se, da smo bili v živinskem vagonu. Nekateri pravijo, da to ne drži, ampak jaz vem, da je to bil živinski vagon. V vagonu ni bilo klopi, bilo je temno, spomnim se lesenih dil, po tleh pa je bilo malo slame. Družine so se držale skupaj, zaprli so vrata in smo se odpeljali v Nemčijo, v Wassertrüdigen, tam smo morali izstopiti, nato pa pešačiti v Hesselberg. Po tako dolgi vožnji z vlakom smo morali pešačiti brez hrane in brez pijače. Ničesar nam niso dali.
Ste ob poti videli domačine?
Ne, nikogar ni bilo. Spomnim se, da smo šli čez polje, potem pa skozi gozd. Hesselberg je bil v gozdu. Na zadnji strani je bil gost, temen gozd, na sprednji pa je bil bolj redek. Tam so stale barake.
V naši baraki so bile štiri družine. Po trije smo spali v eni postelji, saj pravih postelj ni bilo, bolj take »prične«, zelo kmalu pa so vsi morali iti delat, samo starejši in otroci smo ostali. V taborišče je prišla naša cela družina razen brata Janka, ki je bil že odrasel in je bil takrat pri vojakih na ladji v mornarici.
Vsi so morali iti delat v tovarno ali h kmetom, kjer so tudi spali. V Hesselbergu smo ostali le mama, moj štiri leta starejši brat in jaz. Tudi mama je hodila delat zjutraj, ko se je delal dan, ob večerih pa se je vračala skozi temen gozd. V gozdu jo je bilo strah in me je prosila, naj ji pridem naproti. Imela sem šele šest let, pa sem vseeno šla. Mama je v temi klicala: »Nani! Nani!« Jaz pa sem ji odgovarjala: »Ja, mama, sem že tu!«
Kaj ste pa delali ves dan sami?
Otroci smo se potepali, malo smo se tudi igrali, saj nas je bilo kar veliko. Veliko časa smo bili v gozdu, nihče ni pazil na nas. Še dobro, da sem vedela, kdaj moram iti jest.
Vas je bilo strah?
Enkrat sem se grozno bala. V naši baraki je bila polica, na njej pa steklen kozarec. V kozarcu je bilo nekaj za jesti, pa sem splezala k polici, da bi vzela kozarec, kozarec pa je padel in se razbil. Vse se je razlilo po tleh, jaz pa sem ušla in se skrila v gozdu. Čakala sem do večera, potem pa sem morala nazaj. Še danes se spomnim, kako je bilo lepo, ko sem prišla nazaj. Vse je bilo pospravljeno in nihče me ni kregal ali udaril.
Ste se kdaj bali paznikov?
Ne, pravzaprav pravih paznikov nismo imeli. Bil je »Lagerführer« in nekaj žensk, ki so se imenovale »Lagerschwestern«. Moja sestra Mali je bila noseča, ko so nas odpeljali od doma. Avgusta je dobila deklico, pa je kmalu morala iti spet delat, mama je pa malo pazila na dojenčka. Sestra je trdo delala pri nekem kmetu. Ves dan je delala, ko se je zvečer stemnilo, je v hlevu še pomolzla, potem pa šla na pot. Dve uri je hodila do taborišča, da je zvečer podojila svojo hčerkico. Malo je legla, zjutraj pa spet zgodaj vstala, da jo je še enkrat podojila in se spet odpravila na pot nazaj na delo. Ko je bila deklica stara dva meseca, je zbolela. Nesli so jo k Lager-sestri, ta pa je rekla: »Ich werde ihr was feines geben.« Dala ji je nekaj »finega«. Deklica se je začela jokati, jaz jo še danes slišim, kako se je jokala, jokala, jokala, jokala, dokler ni utihnila za vedno. Vsi so deklico nosili, ona pa je tako vpila, dokler ni utihnila … To je bilo oktobra leta 1942. Nič nisi mogel narediti. Pokopali smo jo na pokopališču v Echingenu, čisto ob zidu.
Ste imeli šolo?
Ja, šolo smo imeli. Učili so nas drugi interniranci. Prvi učitelj je bil gospod Witernik, ki je bil tudi doma učitelj. Čez kakšno leto je šel domov, potem pa sta nas poučevala Koschutnik Franci in gospod Lepuschitz. Imeli smo le zvezek in svinčnik. Toliko je bilo, da so nas držali skupaj in da smo se tudi nekaj naučili – pisati, brati in računati, seveda vse v nemščini.
Spomnim se, da smo v Hesselbergu imeli tudi prvo obhajilo. Na obisk je prišel župnik Igerc. V gozdu smo si naredili neke vrste tunel v grmovju. Tja notri smo zlezli in imeli obhajilo. Zame je mama naredila venček iz rož, ki sem ga še dolgo hranila.
Ati je nekoč pisal v domače kraje, da Nemčija ni tako napredna, kot smo mislili, da orjejo s takim plugom, kot smo ga mi imeli pred sto leti. Ni dolgo trajalo, pa so prišli po njega. S seboj so imeli njegovo pismo, odpeljali so ga od nas in ga poslali v Dachau. Očitno je tisti, ki je pismo prejel, atija prijavil. Strah ga je bilo, pa je šel na policijo, zato je ati že leta 1942 prišel v Dachau. Starejši brat Joza mi je povedal, da se je tista oseba pri njem opravičevala, ko je ati umrl, Joza pa je rekel: »Zakaj se oproščaš pri meni, pri atiju bi se moral opravičiti«.
Kaj pa brat Janko?
Janka je nekoč zasulo. Bili so zasuti v strelskem jarku. Pred njim je bil vojak, za njim pa tudi, tako da se ni mogel rešiti. Tisti pred njim se je nekako izvlekel in pomagal tudi Janku, vojak za njim pa je bil že mrtev. Janko je bil v vojski pri mornarici. Čez čas so tudi njega označili kot »nezanesljivega« in ga poslali v Dachau.
V Dachauu so bili še Folti Hartmann in drugi, ki so se poznali. Imeli so zbor, zato so bili malo privilegirani, ker so za SS-ovce večkrat morali kaj zapeti. Organizirali so, da sta se ati in Janko v taborišču srečala. Ati se je tako jokal, ko je videl, da je tudi Janko v Dachauu, Janko pa je rekel:
»Ah, ati … kjer je ati, naj bo še sin!« Janko je v Dachauu moral na »Todesmarsch«, večkrat mi je pripovedoval, kako je bilo hudo. Ampak iz Dachaua sta se oba vrnila, ati in Janko.
Vi ste bili v taborišču v Hesselbergu. Ste imeli stik z očetom in z bratom v Dachauu?
Ja, mama je pisala pisma. Sicer pa je hodila delat h kmetu. Včasih si je zgovorila malo kruha. Prinesla ga je v lager, narezala na tanke rezine in ga obesila na vrvico, da se je posušil.
Ta kruh je poslala atiju v Dachau. Majhen paket, ki ni smel biti težji od ene kile. Ati je pozneje večkrat pripovedoval, kako je bilo to fajn. Dobili so čisto pusto juho, potem si je pa dal notri malo kruha, pa je še bilo za pojesti. Mama je kruh pošiljala tudi Janku. V pismu je vedno zapisala, kdaj je kaj poslala, zato to vem. Ati so iz Dachaua prinesli nekaj pisem.
Kako je bilo ob koncu vojne?
Pripeljali so se ameriški vojaki. Ob meni se je ustavil avto in iz avta je zlezel čisto temen vojak. Bila sem zelo majhna, on pa tako velik! Bil je tako temen, da se je kar svetil, tako je bil lep! Dali so nam čokolado in žvečilke. Mi pa tega nismo poznali. Gledali smo tiste žvečilke in smo jih kar pojedli. Pa kako je bilo dobro!
V taborišču smo čakali še tri mesece, tako da smo šli domov šele prvega avgusta. Pod Hesselbergom je bil sadovnjak. Američani so dovolili, da naši fantje naberejo češnje. Prinesli so nam jih v lager in jih z veseljem delili z nami. Zraven nas je bil Jurij Puschnik, ki je bil zelo svet. Češenj ni hotel. Rekel je: »Ne, te so ukradene!« In jih ni vzel.
Potem ste se vrnili.
Ja, vrnili smo se, pa nas niso hoteli vzeti nazaj. Odpeljali so nas kot Slovence, nazaj pa so nas pripeljali kot »Volksdeutsche«. Ko smo se vrnili domov, je bila nedelja. Dobro se spomnim, da je bilo v Galiciji veliko ljudi. Ali so ravno prišli iz cerkve ali pa je bil semenj. Stali so pred cerkvijo in tam smo že slišali, kako so govorili: »Kavhovi so prišli, Kavhovi!«
Prišli smo domov, pa je bilo vse prazno. Ati je prišel domov pred nami, pa je uredil, da so Gruberji, ki so bili v naši hiši, šli v drugo hišo na naši kmetiji, tako da smo se mi lahko vrnili v svoj dom. Gruberji so z otroki še nekaj časa ostali, potem pa so tudi oni odšli. Spomnim se, kako sem se igrala z njihovo hčerko.
Kako je bilo, ko ste se vrnili?
Hiša je bila čisto prazna, vse so izpraznili. V Beljaku smo imeli strica, ki je bil mizar in nam je naredil postelje. Že prej v hiši ni bilo veliko, zdaj pa še tistega ni bilo več. Preden so nas odpeljali, je pri nas delal hlapec, ki je pri nas ostal tudi po vojni. Ko je nekoč srečal sosedo, ji je takoj rekel: »Ta obleka je pa od Avhovih deklet!« Tako smo izvedeli, kam so šle naše stvari.
Kako pa so vas sprejeli ljudje?
Nekateri so se bolj distancirali, drugi manj. Počasi se je normaliziralo. Za 10. oktobra pa se je včasih slišalo: »Horuk čez Karavanke!«
Štiri leta sem še hodila v šolo v Galiciji. Najprej je prišla zelo temna učiteljica, ki je sploh nismo razumeli. Mislim, da je govorila nek tuj jezik, potem pa so se stvari uredile. Nekoč je prišel v šolo šolski inšpektor, to je bil gospod Witernik, ki je bil naš prvi učitelj v lagru.
Kako je bilo s slovenščino v vaši mladosti?
Še naprej smo govorili slovensko. Moj mož je znal slovensko in ni bil proti, pa tudi ne posebno za. Povedal je, da se v šoli niso kaj dosti naučili, vedno so na zemljevidu gledali, kako daleč je že nemška vojska … Ampak z mano je že bil Slovenec. Hodil je na delo, jaz pa sem delala na domači kmetiji. Dobila sva tri otroke, zgradila hišo in življenje je steklo svojo pot.
