Karl Vouk je po izobrazbi arhitekt, po duši in zanimanju pa umetnik, ki je bil v iztekajočem se letu umetniški vodja obeležitve 80. obletnice pregona koroških Slovenk in Slovencev v okviru projekta Spuren.Sledi. Trenutno Karl Vouk s skupino umetnikov z juga Koroške razstavlja v sedmih piranskih cerkvah na mednarodni razstavi jaslic, ki jo kuratira Tanja Prušnik. V ateljeju v Rinkolah se je s Karlom Voukom pogovarjal Tomaž Verdev.
Umetniški opus Karla Vouka bi v grobem lahko razdelili na cikel del, ki tematizirajo zgodovino koroških Slovencev v 20. stoletju, lužiško-srbski cikel, cikel del sakralne umetnosti, pa tudi cikla risb Vitis in Fertö, ki tematizirata vinsko trto in pokrajino. Za lužiško-srbski del umetniškega opusa Karla Vouka je bilo v mladosti odločilno srečanje s pravljico o Mištru Krabatu, napol mitološkem čarovniškem vajencu, v katerem se je utelesilo hrepenenje lužiških Srbov po svobodi, znanju in samostojnosti. Knjiga, v kateri je pisatelj Merčin Nowak-Njechornsky interpretiral lužiškosrbsko ljudsko pripoved o mojstru (mištr) Krabatu, je na dom Voukovih prišla v šestdesetih letih preko srečanja manjšinskih učiteljev s Koroške in Lužice, kjer so prav tako iskali način za uvedbo in organizacijo manjšinskega šolstva sredi njim večinoma nenaklonjene večine. »Navsezadnje je povsod zmagala asimilacija: njih je vedno manj, nas pa tudi,« pravi Karl Vouk. Vzrok za asimilacijo na južnem Koroškem umetnik vidi v pomanjkanju delovnih mest, zaradi česar se ljudje »selijo v Celovec in drugam, kjer se asimilirajo; če bi bilo tukaj močno slovensko zaledje, bi bilo drugače«.
Kot pravi Vouk, njegova dela v javnem prostoru večinoma niso direktno politična, temveč so bliže govorici simbolizma. Po drugi strani pa so tu tudi intervencije, kot je recimo letošnja inštalacija v MMKK-ju, kjer je Vouk z izobešenimi rdečimi zastavami tematiziral in parafraziral dejstvo, da je bila tam med 2. svetovno vojno centrala tajne policije Gestapo. Pri načrtovanju programa za spominsko leto 2022 se je Vouk zavedal, da je bilo že veliko napisanega s strani zgodovinarjev, »zaradi česar je bilo vprašanje, kako najti kulturo spomina, ki bo nagovorila publiko, in moj pristop je seveda preko umetnosti«. Z uresničenim je zelo zadovoljen, predvsem s tem, da je projekt Spuren.Sledi poleg likovnih del vključeval glasbo in literaturo. »Rezultat je bil, da so na razstave in branja prihajali ljudje, ki se s tematiko pregona doslej niso ukvarjali, kar mi je v veliko zadoščenje.«
Na vprašanje, ali je ukvarjanje s travmatično zgodovino koroških Slovenk in Slovencev pomembno zaradi večinskega naroda ali zaradi manjšine same, pa Vouk odgovarja: »Gre za osebno dramo, ki jo hočeš razčistiti. Skupina umetnikov, ki smo jo sestavljali Tanja Prušnik, Marko Lipuš, Verena Gotthardt in jaz, imamo vsi v svoji družini osebo, ki je bila žrtev. To večinskega naroda večinoma ne tangira, razen redkih izjem, kot je recimo Peter Gstettner, večino pa s to temo težko dosežeš.« In dodaja: »Zdaj, ko divja vojna v Ukrajini, je to po dimenziji neprimerljivo s tragedijo koroških Slovencev. Med našimi ljudmi iz Koroške jih je nekaj sto izgubilo življenje, tam bombe padajo na hiše, v Rusijo pa je bilo odvedenih več sto tisoč ljudi, tudi otrok. V historičnem kontekstu je drama koroških Slovencev malenkostna in mislim, da je po osemdesetih letih dovolj tega gledanja v lasten popek.«
Trenutno razstavlja v Piranu
Na mednarodni razstavi jaslic v Piranu se Karl Vouk predstavlja s sliko brezjanske Madone z otrokom, likovnim citatom Novega kolektivizma iz Ljubljane, ki je Jezusa na sliki zamenjal z deklico, klonom Madone. Vouk je v ciklu Gloria podobo dopolnil s štirimi vrstami križev in z ozadjem, na katerem v desetih vrstah najdemo imena številnih krajev širom sveta, ki se nanašajo na katoliške svetnike oz. aspekte. »Križ vedno vidim tudi kot obrnjen križ, ki je seveda meč.« Križ je za umetnika po eni strani simbol kontemplacije, po drugi strani pa je simbol oblasti in nadvlade nad drugimi kulturami (ki je marsikje tudi simbol preganjanja drugače verujočih). Pri sliki Madone z malo Marijo pa gre za kritiko neenake obravnave žensk in moških znotraj rimskokatoliške cerkve in njene doktrine.
