Medtem ko njihove čebelice prezimujejo v panjih, je čebelarsko društvo (ČD) Železna Kapla-Bela v soboto, 27. januarja v gostišču Podobnik v Beli zaplesalo na že 65. Čebelarskem plesu. Lanska sezona je bila za čebelarje v občini Železna Kapla-Bela slaba, kar pa ni pokvarilo vzdušja na plesu. 

V cenitveni igri je bilo treba uganiti vsoto kovancev od 2 centa do 50 centov v litrski posodi za med. Nabolj točno oceno vsote je dal Siegfried Kraiger in osvojil leseno skulpturo čebelice na sliki.

Članstvo leta 1912 ustanovljenega društva poudarja neoporečno kvaliteto medu, pridelanega sredi neokrnjene narave v Železni Kapli, Lepeni in na Obirju. Članstvo ne vozi svojih čebel na pašo, »bolj jih vozijo iz drugih občin k nam«, pravi podpredsednik društva Franci Haderlap. Društvo članstvu ponuja podporo in izobraževanja, približno polovica te ponudbe je v slovenskem, polovica pa v nemškem jeziku. Aktivnih članic in članov ČD Železna Kapla-Bela je okoli 45. Mlajše obiskovalke in obiskovalci plesa so uživali v disku v kleti, medtem ko so se plesni pari zgoraj vrteli ob glasbi priljubljenega Ansambla Rosa. Še prej je navzoče po­zdravila predsednica ČD Železna Kapla-Bela Michaela Haderlap, zapeli so člani MoPZ SPD Valentin Polanšek in pevci iz Šenčurja pri Kranju. Predsednica Michaela Haderlap je bila med plesom zaposlena s srečkami za srečolov, s cenitveno igro, pa tudi z razglasitvijo dobitkov. Več časa za pogovor o društvu je imel njen brat, podpredsednik Franci Haderlap, birt pri obirskem Kovaču. Prvi panj je imel s šestimi leti, trenutno nima nobenega, ker sta mu lansko leto propadla dva panja direktno za gostilno. »Ustanovni člani našega društva leta 1912 so bili domači kmetje, med njimi tudi moj prapraded Alojz Haderlap, zato se tudi mi, njegovi potomci, zelo udejstvujemo v društvu.«    

Ob zvokih Ansambla Rosa je plesalo staro in mlado, na sliki predsednik SPD Trta iz Žitare vasi Roman Petek na plesišču s partnerko Katjo Osojnik.

Michaela in Franci Haderlap

Predsednica in podpredsednik ČD Železna Kapla-Bela

Michaela Haderlap: »V društvu imamo devet žensk, večina so partnerke čebelarjev, tri pa same skrbijo za svoje čebele. Lani nisem imela medu zaradi obilnih padavin med cvetenjem in zato ni bilo cvetnega prahu, čebelam pa je že poleti bilo treba dodajati hrano. Tudi letos ne kaže najbolje, saj je zima tako mila, da čebele že zdaj januarja letajo iz panjev, nazaj pa ne pridejo več, ker zmrznejo. Narava je iz tira, želim si predvsem lepo vreme med cvetenjem in dobro pašo za čebele.« 

Franci Haderlap: »V občini Železna Kapla smo vsi biokmetje, saj nimamo polj ali sadovnjakov, ki bi jih škropili, zato je naš med čisto nekaj posebnega. Največji problem poleg vremena je varoa, parazit, ki se vsede na hrbet čebel in jim sesa maščobo in hemolimfo. Varoa nima naravnega škodljivca, a če ga bo kdo odkril, ga bomo Slovenci, saj je Slovenija na prvem mestu v svetu, kar se čebelarske vede tiče. Najboljši med je gozdni, najbolj zdrav pa cvetlični, ker vsebuje veliko več različnih cvetic kot pa gozdni med. Za čebele ni treba veliko denarja, zato pa dovolj časa in posebno žilico, seveda pa tudi osnovno znanje, ki ga je treba vedno znova dopolnjevati.«

Engelbert Wiltschnig, Borovlje, 75 let

»Pred 15 sem začel čebelariti, član ČD Železna Kapla-Bela sem postal, ker imam panje v Lepeni pri spodnjem Vinklnu. S čebelami sem se začel ukvarjati zaradi zanimanja za stare sadne sorte, predvsem jabolk. Te so že od nekdaj uspevale v Lepenskem grabnu. Zelene ledrarce so recimo stari ljudje tukaj jedli, ko so še hodili v šolo in jih častijo še danes. Čebele redim za opraševanje dreves v mojem sadovnjaku, trenutno imam dva panja, imel pa sem jih tudi že deset. Za čebelarjenje me je navdušil nekdanji predsednik Miha Kuhar, ki je delal z Žnideršičevimi panji, jaz pa s panji t. i. enotne mere.«

Več slik s plesa najdete na novice.at/cebelarskiples24