100 let slovenskega kulturnega dela pod Jepo

Že pred sto leti so pod Jepo spoznali potrebo po kulturnem delovanju za spodbujanje in ohranjanje slovenske besede in kulture. Ustanovitvi slovenskega izobraževalnega društva v župniji Ledince, Loče in Drava so tedaj botrovali trije možje: učitelj in šolski ravnatelj Franc Aichholzer, duhovnik in župnik v Ločah dr. Josip Ogris ter vaščan Ledinc Franc Resman.

Prvi predsednik društva Franc Resman je bil ded aktualne predsednice Anice Lesjak-Ressmann. V času druge svetovne vojne je bil s svojo družino deportiran. Njegov dnevnik je pozneje služil kot osnova za nastanek knjige Rod pod Jepo, deloma pa na njem temelji tudi film Stoletje pod Jepo. Domnevajo, da je bilo Frančevo kulturno delo eden glavnih razlogov za deportacijo. 

Slovensko kulturno društvo Jepa-Baško jezero že sto let povezuje slovensko narodno skupnost v tržni občini Bekštanj ob Baškem jezeru in nudi možnosti kulturnega udejstvovanja in izobraževanja za ohranjanje slovenske besede.

Moški pevski zbor Jepa–Baško jezero vodi Alex Schuster, ustanovljen pa je bil leta 1957. V začetnih letih se je imenoval Rožanski fantje, nato Baški fantje. Zbor poje cerkvene in sodobne pesmi.

Kdaj ste postali aktivni v KD Jepa- Baško jezero? 

Anica Lesjak-Ressmann: Mislim, da mi je bila kultura položena v zibelko. Naš oče je bil aktiven v odboru kulturnega društva, zelo rad je pel v moškem zboru, nekaj časa ga je tudi vodil. Že kot zelo mlado dekle – mislim, da sem hodila v drugo gimnazijo – me je oče nagovoril in sem začela igrati pri loških tamburaših, to je bila tedaj edina skupina v naši občini, ki je nagovarjala slovenskogovorečo mladino. Nekaj let pozneje sem kot mladostnica ustanovila mladinsko pevsko skupino Ledince. Zbor prepeva že več kot 35 let, iz mladinske skupine se je skozi leta oblikovala mešana pevska skupina akzent, v kateri še vedno sodelujemo nekateri ustanovni člani. 

Med študijem na koroški Pedagoški visoki šoli sem začela sodelovati v odboru kulturnega društva, kjer sem bila ena prvih žensk. Konec 80-ih let so iskali novega presednika, saj je tedanji predsednik Franček Černut že nekaj časa napovedoval svoj odhod. Nekega popoldneva v novembru 1989 me je poklical tajnik Joško Wrolich in me prosil, naj pridem na občni zbor in se pustim izvoliti za novo predsednico, kar je podpiral tudi moj oče. Tako sem bolj po sili razmer prevzela vlogo predsednice, seveda pa sploh nisem vedela, kaj me čaka. Vesela sem, da so se stvari dobro razvile, sem deseta predsednica našega društva, v odboru pa imamo zdaj več žensk kot moških. 

Gledališka skupina je bila ustanovljena leta 2005 in je pripravila že deset gledaliških predstav. Igralce in mentorico Theresio Ressmann veseli, da igre navdušujejo otroke in da se jim po vsaki igri še kdo pridruži.

Kako pa je bilo, ko ste prevzeli naloge predsednice?

Bila sem zelo mlada predsednica, ena prvih žensk v odboru, sicer pa je imelo društvo močen steber starejših članov. Tedaj se je precej tarnalo, kako smo ubogi, jaz pa sem to nekaj časa poslušala. Potem sem zase odločila, da potrebujemo svež veter v delovanju odbora, kar nam je s skupnimi močmi tudi uspelo. Društvo vidim kot skupnost angažiranih ljudi, katerih glavna skrb je naš jezik. To je seveda veljalo že pred sto leti, poti pa so zdaj drugačne. Nastale so različne društvene skupine: pred vojno so imeli razvite gledališke aktivnosti in tamburaško skupino. Po vojni so delovanje želeli spet poživiti, zato je v petdesetih letih začel delovati moški pevski zbor, v sedemdesetih letih tamburaši, v osemdesetih pa mladinska skupina. Leta 1998 je začel redno delovati otroški zbor, leta 2005 pa smo začeli še z igralsko skupino, ki redno vadi in nastopa. 

Omeniti je treba še otroški vrtec Ringa raja, ki je tudi sad dela zavzetih staršev iz našega društva.

Tamburaški ansambel Loče vodi Erika Wrolich, ustanovljen pa je bil leta 1977.

Kaj ste se v teh letih predsedovanja naučili?

Na začetku se nisem zavedala, kako pomembno je kulturno delovanje na vasi. Danes to vem in sem ponosna, da lahko prispevam svoj delež k ohranjevanju slovenskega jezika v domači občini. Do svojega jezika in kulture moramo vsi biti ljubeči, odgovorni in zavzeti. Spoznala sem, da je naša naloga prav v tem, da krepimo slovenski jezik in z njim tudi živimo. Tega se zavedam in želim tudi druge spodbujati in navduševati. Na srečo nas je veliko, ki tako mislimo in v tem je naša moč. V kulturnem društvu moramo biti zadovoljni, saj z aktivnostmi vedno znova še koga nagovorimo. V občini pa imamo  kar precej ljudi, ki nas podpirajo, čeprav se iz kateregakoli razloga slovenščine niso naučili. So zelo pozitivno misleči in tolerantni, tako da tudi obiskujejo naše prireditve, kar pomeni, da slovenščino sprejemajo kot drugi deželni jezik.

S kom društvo sodeluje?

Veseli nas, da zelo dobro sodelujemo s farno skupnostjo, z večjezičnim vrtcem Ringa raja in z ljudsko šolo v Ledincah. Ko je bila ustanovljena Glasbena šola na Koroškem, je bil član kulturnega društva Semi Trießnig, ki je kot pionir zbiral otroke, da so začeli vaditi na inštrumente, tako da imamo še danes pod streho kulturnega društva glasbeno šolo oz. njen oddelek Loče-Ledince. Glasbena šola deluje v Ljudski šoli Ledince in ima veliko prijavljenih otrok, ki se želijo glasbeno izobraževati kar v svoji občini. 

Otroško skupino JEPCA sta leta 1998 ustanovili Mirjam Wrolich in Anna Stoderegger. Danes jo vodijo Antonia in Theresia Ressmann, Mirjam Wrolich Mosser, Elisabeth Kontschitsch, Nicola Oswalder in Vera Kazianka. Mladi navdušenci se srečujejo v farovžu pod Pečnico, kjer pojejo, plešejo in se igrajo.

Ima KD Jepa-Baško jezero svoje prostore?

Svojih društvenih prostorov žal nimamo. Večkrat koristimo sejno sobo v pečniškem farovžu, kjer imamo deloma tudi vaje. Sicer pa se moramo znajti, vadimo tudi v privatnih prostorih, nastope pa ponavadi organiziramo v kulturnih domovih Ledince ali Loče. Do sedaj smo bili kar domiselni pri iskanju primernih prostorov.

Kakšni pa so obeti za prihodnost?

Na prihodnost gledam pozitivno. Ne smemo pozabiti, da imamo na našem področju fare, kjer delujejo slovensko govoreči župniki, ki podpirajo kulturno delovanje, da lahko slovenski jezik vključujemo v politično, kulturno in cerkveno življenje. Pomembno je, da se povezujemo in se zavedamo pomembnosti kulturne rasti in jezikovne rabe v različnih okoljih, saj je naš jezik naša skrb. Ker vemo, kako pomembna je tudi domača govorica, smo že pred leti prevzeli idejo narečne  zgoščenke, saj upamo, da nam bo uspelo nagovoriti še kako družino za ohranjanje domačega jezika v toplem zavetju doma. Šola, kultura in cerkev se zelo trudijo, potruditi pa se moramo tudi posamezniki v vsakdanjem življenju.

SKD Jepa-Baško jezero vabi na prvo prireditev v jubilejnem letu 2022, ki bo v soboto, 5. 3. 2022, ob 19.00 v kulturnem domu Ledince.

Martin Lesjak bo predstavil mastersko delo Der Bildungsauftrag der slowenischen Kulturvereine in Kärnten, Nicola Oswalder pa predznanstveno delo 100 let SKD Jepa-Baško jezero.

Predstavili vam bodo tudi podkast: Pregon koroških Slovenk in Slovencev 1942 / Die Deportation der Kärntner SlowenInnen 1942 (David Ressmann, Simon Urban, Isabella Burtscher). Prireditev bodo glasbeno sooblikovali učenci Slovenske glasbene šole na Koroškem, skupina akzent in Tamburaški ansambel Loče.

Martin Lesjak s Pečnice

Na celovški univerzi sem študiral socialno in integracijsko pedagogiko. V masterski nalogi sem se posvetil vlogi slovenskih kulturnih društev pri izobraževanju in socializaciji društvenikov včasih in danes. Nalogo sem napisal v nemškem jeziku, ugotovitve raziskovalnega dela pa bom v soboto predstavil v slovenščini. Ugotovil sem, da so glavne naloge kulturnih društev tudi po (več kot) 100 letih še vedno tvorba etnične identitete, narodne zavednosti in jezikovnega izobraževanja.

Nicola Oswalder iz Loč

Obiskujem Slovensko gimnazijo, kjer sem napisala predznanstveno delo o domačem kulturnem društvu. Zame je kulturno društvo Jepa-Baško jezero kraj, kjer srečujem prijatelje, govorim v slovenščini, svojem drugem maternem jeziku, in se udejstvujem na glasbenem področju.

David Ressmann iz Ledinc

Z Isabello Burtscher in Simonom Urbanom smo v okviru študija zgodovine pripravili radijsko oddajo o deportaciji koroških Slovenk in Slovencev. Pogovarjali smo se s tremi pričami časa, ki so kot otroci preživele pregon leta 1942. Kritičen pogled na zadnjih sto let zgodovinske politike sta prispevali zgodovinarka Brigitte Entner in politologinja Judith Götz. Deportacija je zame in za Simona družinska tematika, ki nas spremlja že vrsto let. Iz vojnih zločinov rastejo travme, ki jih je treba obdelati, zato je nujno ohraniti glasove prič, ki so zločine same doživele.