Nekoč so na Koroškem slovenske kmečke hiše imele svoj čebelnjak, v modernem koroškem svetu pa so izginili številni čebelnjaki, kmečki stan so nadomestili drugi poklici, med čebelarji pa umira tudi slovenska beseda. Koroški slovenski čebelarji nimajo svojega društva, imajo pa veliko željo, da bi se ohranila čebelarska tradicija v slovenskem jeziku. Pogovarjali smo se s čebelarjem Jankom Pečnikom iz Bilčovsa.
Kdo vas je navdušil za čebelarjenje?
Janko Pečnik: Nekoč so čebele spadale k slovenski hiši tako kot lipa in razpelo. To je naša stara tradicija. Moj stari ded je imel čebele in mi je pri sedmih letih rekel: »Ta panj je tvoj, če boš pazil nanj. Ko bom točil, bo to tvoj med.« Tako se je začelo in tako delam tudi s svojimi vnuki, čeprav to še ni pravo čebelarjenje. Vnuki vse opazujejo, čebele nosijo v šolo in ko točim med, ga pokušajo in si oblizujejo sladke prstke …
Seveda so čebele zelo pomembne zaradi opraševanja cvetov in v zdravilstvu, imajo pa še en zelo pozitiven vpliv. Že pri svojih otrocih sem opažal – pri vnukih pa to vidim še bolj jasno – da imajo čebele močan vzgojni vpliv. Veliko se sliši o terapijah s konji ali psi, mislim pa, da so čebele ravno tako pomembne, saj izredno pomirjajo. Tega se premalo zavedamo.
Kakšen pomen so nekoč imele čebele?
Slovenci smo bili kmečki narod, čebele pa so bile del kmečkega življenja: del zaslužka, predvsem pa tudi domačega zdravilstva. Nekoč so z medom celili rane, saj uničuje bakterije, dajali so ga šibkim in neješčim otrokom, vosek so potrebovali za sveče, za premaze … Že tedaj so govorili o pozitivnih učinkih »zadelavine«, čemur dandanes rečemo propolis. Ker so bile čebele zelo pomembne, je že v 19. stoletju (1871) nastal prvi slovenski čebelarski priročnik. Napisal ga je župnik Janez Sumper, in sicer že v knjižni slovenščini z rožanskimi narečnimi posebnostmi. Zapisal je, da se kmetje morajo strokovno ukvarjati s čebelami, sicer bo upadla količina njihovega pridelka. Sumper je tudi izdelal »skočidolski« nakladni panj, ki je bil listnati panj, podoben modernim panjem. Za razvoj čebelarstva pa je bilo zaslužnih več Korošcev (Jekl, Močnik, župnik Holmar, brata Srienc, učitelj Krasnik idr.).
Kakšen je položaj čebelarjev danes?
Moderna družba je prinesla drugačen način življenja, pomen čebelarskih izdelkov se je zmanjšal in marsikaj je šlo v pozabo. Čebelarstvo se je razvilo v dve smeri: ljubiteljsko in profesionalno čebelarjenje. Če smo prej rekli, da so čebele bile del slovenskega podeželskega življenja, moramo zdaj ugotoviti, da je koroških Slovencev vse manj, mladi zaradi šolanja in zaposlitve odhajajo z doma, rezultati pa so jasno vidni na letnih srečanjih koroških slovenskih čebelarjev, ki jih je le še majhno število. Izginili so stari predmeti in mnogi zapiski čebelarjev. Če bodo izginili slovenski čebelarji, bo izgubljen tudi slovenski jezik na tem področju.
Izgledi niso obetavni, obstajajo iniciative za ohranjanje slovenskega čebelarjenja?
V zadnjih letih smo koroški slovenski čebelarji že naredili nekaj korakov: V Ločah smo Sumperju postavili spominsko ploščo, Mohorjeva pa je ponatisnila Sumperjev čebelarski učbenik »Slovenski Bučelarček«. Naredili smo repliko skočidolskega panja, ki se ga nikjer več ne dobi, in jo podarili Čebelarskemu muzeju v Radovljici. Na svetovni dan čebel, to je 20. maja, organiziramo srečanje koroških slovenskih čebelarjev v Šentpetru. Letos bomo obhajali šesti svetovni dan čebel. Z Mihom Dolinškom bi radi posneli film, kjer bi se pogovarjali mladi in stari slovenski čebelarji, morda celo v dialektu svoje doline, tako da bi pokazali jezikovno bogastvo Koroške.
Šentpetrska višja šola ima svoj čebelnjak …
Pred pandemijo nam je Slovenska čebelarska zveza na svetovni dan čebel podarila čebelnjak, ki stoji pri Višji šoli v Šentpetru. Koroški slovenski čebelarji nimamo svojega društva, imamo pa vizijo, da bi v Šentpetru, kjer organiziramo čebelarska srečanja oz. predavanja, nastal mali center slovenskih čebelarjev.
Kaj boste ponudili mladim?
Šolska direkcija je letos odobrila prosti predmet za pouk čebelarjenja v šentpetrski višji šoli. Pouk bo potekal dosledno dvojezično, tako da bodo učenci usvojili strokovno terminologijo v obeh jezikih. Za šolski čebelnjak je pokroviteljstvo prevzela KIS (Kmečka izobraževalna skupnost). To bo edini tečaj čebelarjenja, ki bo potekal tudi v slovenščini. Naše geslo je: Čebele združujejo, ne poznajo meja, letijo tja, kjer je paša. Tudi čebelarji ne poznamo meja, gremo tja, kjer se naučimo kaj novega.
