Sabine Egger je kot uspešna smučarka doživela mnogo sončnih trenutkov, za uspešno športno kariero pa je potrebno trdo delo, strast in profesionalni pristop. Leta 2005 je končala svojo kariero in se izobrazila za fizioterapevtko. Svojo ordinacijo ima v dobrolskem samostanu. Pogovor o viških in težkih trenutkih v smučarski karieri ter o življenju po profesionalni športni karieri.

Zakaj prav ta šport?

Sabine Egger: To je bilo pri meni enostavno. V bližini je gora Peca, torej z avtom samo nekaj minut oddaljena. Starši so me vedno pri smučarskih tečajih pozimi prijavili in očitno sem s svojimi uspehi ob zaključkih izstopala, dokler trener kluba ni rekel, da naj začnem trenirati. Tako sem bila zraven. 

Katera tekma vam je ostala v najboljšem/najslabšem spominu?

V najboljšem spominu je bil zame gotovo Lienz leta 1999. Bila je to zame domača tekma. Šlo je za to, da je bilo zraven veliko mojih ljudi-navijačev, kar je bilo seveda nekaj posebnega zame. Ni bil to samo svetovni pokal za ženske ali tekma v tem smislu, temveč vse okoliščine. To mi je ostalo v najlepšem spominu. Najslabši spomin imam na svetovno prvenstvo, ko sem z dobrim časom bila na poti h kolajni, pa sem tik pred ciljem izpadla. Drug slab spomin imam na olimpijske igre, pristala sem žal na petem mestu, ko sem imela tako hude bolečine v križu, da si na štartu nisem mogla sama zapeti smučarskih čevljev, zapel mi jih je nekdo drug. To sem zelo obžalovala. Da sem dosegla peto uvrstitev, je bilo super. Potem sem šla na operacijo medvretenčne ploščice, žal je pač tako v športu. Rekli so mi, ti si še mlada in boš že uspela, ampak je tako: kar imaš, to imaš.

Kaj je bilo odločilno za zaključek kariere?

Pri meni je bilo tako, da so bile bolečine v križu moj stalni spremljevalec. Ni bilo več motivacije, pri vsakem gibu sem čutila bolečine. To je bil pravzaprav glavni vzrok, da sem nehala s smučanjem.

Kaj vam je vrhunski šport za življenje prinesel dobrega?

Vrhunski šport mi je prinesel veliko dobrega. Najprej, da sem že s štirinajstimi leti odšla zdoma, da sem postala samostojna. S štirinajstimi leti se pravzaprav odločaš za šolanje ali tudi ne. Če ne greš v gimnazijo, v tem primeru v smučarsko gimnazijo, nimaš nobene možnosti povezati šolo in šport. 

Tako sem v Stamsu morala takoj postati samostojna in si sama organizirati svoj vsakdan. Seveda se naučiš vztrajnosti, kondicije, moraš se boriti z nasprotniki, konkurenti. Zelo napeto, česa vsega ne doživiš, tudi komolčarstva se je treba naučiti. Zelo sem hvaležna, da znam prenesti poraze. Zelo kmalu opaziš, da se lahko stopnjuješ, da si naenkrat v medijih. Doživeti vse to je zelo napeto.

Kaj bi svetovali mladim na poti v vrhunski šport?

Mladini bi svetovala, da konsekventno sledijo svojim ciljem. Uspeh ni vprašanje znanja, temveč volje. Vedeti je treba, koliko si pripravljen dati in vlagati. Pri tem je pomembno, da poslušaš svoje telo. Ampak velikokrat, če se pretirava s treningom in če hočeš preveč, se zgodi, da upade zmogljivost in se laže poškoduješ. Tu je že treba pozornosti, da si vztrajen, da veš, kaj hočeš. Treba je tudi veliko žrtvovati, pri tekmovalnem športu je nekaj odrekanja, vendar se spet splača: vidiš veliko sveta, postaneš finančno neodvisen, to so na primer kar precejšnje prednosti. 

Kako je z vašim smučarskim športom danes?

S smučarskim športom sem še zmeraj zelo povezana. Nekaj časa o smučanju nisem hotela nič slišati, smuči sem spravila v klet. Ker pa zdaj moja otroka smučata in sta v smučarskem klubu, ju seveda zelo podpiram in jima pomagam skozi celo zimo, tako mora biti. In veselim se zanju. Silno lepo je, če vidiš, da so otroci z veseljem pri kaki stvari. Da, podpiram malo klub. Na primer, zakoličim smučarske količke.

Kako skrbite za svoje zdravje in počutje danes?

To lahko s svojim poklicem kot fizioterapevtka in s svojimi pacienti lepo povežem. Imam seveda vaje za paciente, ki jih preiskušam, in z njimi sodelujem. Gledam, da se relativno zavestno prehranjujemo z zelenjavo z našega vrta, ki ga oskrbuje mama. Vse je sveže, sadje in zelenjava. Nekoliko se pazimo in z otrokoma, ki se ukvarjata s športom, kolesarimo, hodimo v hribe ali spimo. Tako, da je za vsakega prav.