SKS je v sredo, 27. septembra, vabila v Slovensko gimnazijo na podelitev Kugyjeve nagrade 2020 (podelitev nagrade je bila zaradi pandemije prestavljena v leto 2021). Nagrado je prejela univerzitetna profesorica mag. dr. Brigitta Busch za svoje življenjsko delo na pedagoško-znanstvenem področju večjezičnosti v avstrijskem, pogosto pa tudi prekomejnem mednarodnem okviru. Brigitta Busch je slavistka, komunikologinja in jezikoslovka svetovnega formata. Med drugim je bila sodelavka Evropskega sveta (1992–1999 in 2009–2018), vodila je številne znanstvene projekte, redno poučevala na visokih šolah in univerzah (v Avstriji, Nemčiji in Južni Afriki), bila gostja na številnih univerzah po svetu, sodelovala v delovnih skupinah za razvoj univerzitetnih tečajev ter sestavljala učno gradivo.

Odraščali ste na Dunaju, kljub življenju v velemestu pa ste se odločili za izobrazbo na področju kmetijstva in do začetka devetdesetih let delali kot kmetica. Kaj je botrovalo vaši prvotni poklicni izbiri?

Brigitta Busch: V sedemdesetih letih je to bil nekakšen trend. Ljudje so se začeli zanimati za okolje, za kmetijstvo, ki naj bo prijazno do okolja, kar me je zelo zanimalo. Najprej sem hotela postati zdravnica, pa so mi prijatelji predlagali, da bi naredili kmečko kooperativo na podeželju. Mislila sem si, da lahko študiram tudi pozneje in sem postala kmetica. Specializirala sem se na zdravilna zelišča. Ta poklic me je zelo navdušil. Najprej smo bili v Franciji, potem pa smo se preselili na Koroško, kjer sem se res dobro vživela. Že od začetka me je zanimal regionalni razvoj, zato se mi je zdelo pomembno, da poklic kmeta dobi večji ugled.

Bernard Sadovnik je lahko pozdravil mnogo častnih gostov, zapela pa so Dekleta Smrtnik.

Kdaj ste se prvič srečali z manjšinsko tematiko?

Moja mama je bila v otroštvu dvojezična, ker je bila s češko govorečega področja, sicer pa v šoli o manjšinah nismo izvedeli prav nič. V sedemdesetih letih sem slišala za »Ortstafelsturm« in tako ugotovila, da v Avstriji živijo manjšine. Šele ko smo razmišljali, da bi s kooperativo prišli v Železno Kaplo, sem izvedela, da tukaj živi slovenska narodnost. Želela sem slišati slovenščino, pa je nisem našla, na cesti je nisem zaznala. Nekega večera, bilo je že temno, ko sem prišla do Zadruge in izvedela, da ima ta večer sestanek slovensko kulturno društvo. Pridružila sem se članom in smo se ves večer pogovarjali. To je bilo moje prvo srečanje s slovenščino.

Nagrajenki je čestital tudi državni sekretar na Uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu Dejan Valentinčič. Slavnostni govor ob podelitvi je imela Zalka Kuchling.

Slavistiko ste študirali v Celovcu. Ste se že takrat želeli posvetiti znanstvenemu raziskovanju? 

Ne, sploh ne. Lahko rečem, da je bila kriva slovenščina. Želela sem se naučiti jezika, izvedeti več o njem, pa sem začela obiskovati jezikovne tečaje na celovški slavistiki. Profesorji so mi svetovali, naj se vpišem v redni študij, kar sem naredila in se tako preko študija srečevala z manjšinsko tematiko, različnimi jeziki, sociolingvistiko itd.

Brigitta Busch se je zahvalila za nagrado.

Katera dognanja so vas najbolj presenetila ali navdušila? Kaj je bilo gonilo pri vašem delu? 

Ob učenju slovenščine na Koroškem sem se veliko naučila za svoje kasnejše znanstveno delo. Najprej sem ugotovila, da je velika razlika med učenjem dominantnega in učenjem manjšinskega jezika. V dominanten jezik se lahko potopiš, manjšinskega pa moraš zavestno iskati. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja slovenščine v javnosti skorajda ni bilo, namesto dvojezičnih tabel pa so stali le prazni okvirji. Jezikovnih tečajev je bilo malo, v učbenikih in vadnicah pa je bilo govora o deklah, hlapcih in parnih lokomotivah. Skozi leta se je ponudba povečala in aktualizirala, jezikovna hierarija pa je kljub temu ostala. Hierarhijo sem torej najprej občutila na lastni koži, potem pa sem jo spoznala tudi teoretično, saj jo je opisal Pierre Bourdieu. Ugotovila pa sem še nekaj: skozi jezik spoznaš zamolčani del (lastne) zgodovine. Ko sem prišla na Koroško, so bile nekatere koroške teme, npr. izseljenstvo, preganjanje in upor v času fašizma, dostopne skoraj samo v slovenskem jeziku. Pa še nekaj: naučila sem se, da je učenje več kot kognitivna naloga, saj gre za telesno-emocionalno doživljanje jezika, odvisno od izkustva, ki ga imam ob govorjenju, govornega položaja, ki si ga izberem ali mi ga dodelijo drugi.

Ste s svojimi projekti lahko izboljšali položaj manjšin?

Na Koroškem sem živela v dvojezičnem okolju, moja otroka sta bila vključena v dvojezične izobraževalne ustanove, z dvojezičnostjo smo se soočali vsak dan, ker smo bili del koroške dvojezične skupnosti. Mislim, da sem tako razvila drugačen odnos do jezikov in do vprašanj, ki zadevajo manjšinske pravice, kot nekdo, ki dvo- oz. večjezičnost pozna le iz teorije. Zavedam se, da sem na tem področju res veliko pridobila, zato upam, da bo avstrijskim manjšinam služilo predvsem moje sodelovanje v Evropskem svetu. V delovni skupini smo namreč napisali tretji komentar k dokumentu o jezikovnih pravicah z naslovom Thematic Commentary No. 3, The Language Rights of Persons Belonging to National Minorities under the Framework Convention. Ta dokument Evropskega sveta je precej presenetil javno in strokovno publiko, saj smo jezikovne pravice obravnavali z novim pristopom. Pravni dokument za zaščito narodnostnih manjšin je javno dostopen na spletni strani Evropskega sveta in predstavlja neke vrste orodje, ki vlado primora k obravnavanju manjšinske situacije. Hkrati nudi manjšinam možnost, da s poročili in vprašanji preko Evropskega sveta usmerjajo manjšinsko diskusijo in poročila vlade.

Nagrajenki so ob državnem sekretarju Valentinčiču čestitali tudi Boris Jesih, avstrijska veleposlanica v Sloveniji Elisabeth Ellison-Kramer in deželna poslanka Ana Blatnik v zastopstvu deželnega glavarja Kaiserja.

Kako kot lingvistka občutite trenutno situacijo slovenske manjšine na Koroškem?

Res je, da je treba na področju manjšinskih jezikovnih pravic še veliko narediti, ampak opažam, da se nova mlada generacija zaveda pomena drugega deželnega jezika in da ima do slovenščine drugačen odnos. Ko sem brala knjigo Elene Messner, sem imela vtis, da je nova generacija za manjšinski jezik res pripravljena nekaj narediti.

Kaj vam pomeni Kugyjeva nagrada za življenjsko delo?

Ko sem od Zalke Kuchling izvedela, da bom prejela na­grado, sem bila presenečena. Nagrade sem zelo vesela in prav prijeten je občutek, da ta nagrada krepi mojo navezanost na Koroško.