Nežika Novak skupaj s prijateljico Barbaro Möseneder-Köchl od 27. marca naprej razstavlja v globaškem muzeju. Novak je kiparka, ki jo navdihuje narava, navdušujejo pa mojstri upodabljajoče umetnosti. Recimo živost portretov Rembrandta, inovativni pristop k oblikam Modiglianija, a tudi likovna govorica Meine Schellander ali Valentina Omana. Njene umetnine so odprte raznolikim interpretacijam, a morda še bolj bistveno je, da so odprte navzven: da transcendirajo same sebe in s svojo pojavnostjo kažejo na presežnost onkraj njih samih. Prisrčno vabljeni k branju pogovora z umetnico, seveda pa tudi v Globasnico na razstavo »Luč in zemlja«.

V kolikšni meri prostor, v tem primeru globaški muzej, vpliva na zasnovo vaših razstav?

V tem primeru tukaj razstavljava s prijateljico Barbaro Möseneder-Köchl, in lahko rečem, da je sam muzej inspiracija za delo. Izkopanine, mozaiki, drobni okrasni predmeti – vse to je impulz za nastanek novih del. 

Ste že vedno najraje ustvarjali z glino?

Najprej sem veliko risala in tudi slikam. Glina je zelo močan material, ki pa je hkrati zelo krhek in mi je zaradi tega blizu. Zahteva  nekoliko počasnejši pristop, da navežeš prijateljstvo z njim. Na začetku je ustvarjanje z glino kar naporno, saj je treba upoštevati značilnosti materiala, tako da veselje pride nekoliko kasneje. 

Kot pokaže pogled na vaša dela  v globaškem muzeju, pri svojih umetninah iz žgane gline ne uporabljate glazur … 

V preteklosti sem  se posvečala tudi njim, a sem ugotovila, da k mojim delom ne sodijo glazure, ki se močno svetijo. Če je oblika zadosti močna, namreč ne potrebuješ efektov na površini. Osebno mi je bolj všeč, da je površina hrapava, da se ne sveti preveč, da ni preveč barv. 

Na tej razstavi kažete velik del svojega umetniškega opusa. Kako daleč nazaj segate?

Vedno spet uporabim kakšen kos, ki je nastal že pred leti, a se mora ujemati s kontekstom, v tem primeru z razstavnim prostorom. Veliko pomembneje mi je, da tudi kaj novega nastane, da se kot umetnica naprej razvijam, da uporabljam nov material, recimo papir, svetlobo, steklo, zrcala. 

Kako bi opisali svoj pristop do umetnosti?

Oblika mora biti tolikanj odprta in večplastna, da vsakega drugače nagovori in morda v njej tudi vsak kaj drugega vidi. Na začetku mojega ustvarjalnega procesa je mentalna slika brez besed. Najbolje je, če mi uspe, da ustvarjena oblika kaže na transcendenco, na presežnost onkraj same sebe, da opazovalec z njo poveže nekaj, kar ni vidno v njej sami.  

Od leta 1990 se preživljate kot samostojna umetnica. Kako vam gre?

(… Smeh …) Veliko umetnikov je takega značaja, da ne razmišlja o tem, kako se bodo preživljali. Tudi jaz pri svojih razstavah v prvi vrsti mislim na to, da bo razstava zanimiva, in šele na drugem mestu, kaj bom prodala in ali se splača to delati. Saj če tako razmišljaš, ne nastane bogve kaj, saj ti zmanjka energije. Ampak če je zraven navdušenje, kot tukaj  v sodelovanju z društvom (SKD Globasnica) in Lidijo Gregorič, ki je zelo angažirana, potem se ta energija prenaša tudi na umetnike. Seveda pa bi bilo lažje, če bi tudi avstrijske samostojne umetnice in umetniki od države prejemali mesečno plačo, kot imajo to urejeno nekatere druge države. To bi nam namreč omogočilo večjo svobodo pri ustvarjanju. Sama recimo vodim tudi tečaje, imam naročila, tako da ni tako naporno. Lahko pa rečem, da se v družbi naše delo ne ceni dovolj. Po drugi strani pa se nočem prilagajati okusu ljudi in preveč razmišljati o tem, kaj je drugim všeč, saj me to omejuje. 

Vaša novejša umetnina, razstavljena v  globaškem muzeju, prikazuje zvitke papirusa oziroma rokopisov. O tem delu pravite, da ga verjetno mlajši ne bodo razumeli. Zakaj ne?

Teh papirusov v mojem delu se ne da več odpreti. So pa druge stvari, ki jih najdemo in na njih preberemo, kaj se je nekoč dogajalo. A v primeru kosa, ki ga opisujete, to ne gre, ni več dostopa do tega. Kaj je, če nekdo umre in svoje spomine odnese s seboj v grob? Pred kratkim sem brala knjigo Oblak nevedenja. Ta priporoča meditacijo o začetkih časa pred pojavom prvih bitij, hkrati pa tudi o koncu časa, ko je vse že mimo. Taka meditacija te lahko osvobodi ujetosti v perspektivo sedanjosti. Zdaj sem v tej obliki tukaj, a gre samo za drobec v oceanu časa. Že naše celice se na dnevni ravni spreminjajo, izginjajo in nastajajo nove. 

Kateri umetnik pa je najbolj vplival na vas?

Pred kraktim sem si ogledala razstavo italijanskega slikarja Amedea Modiglianija. Deloma je ostal v klasični tradicjji, a ima čisto svoje oblike, in to me je zelo fasciniralo, da v njegovem delu obstaja povezava do preteklosti, a je obenem čisto svoje v smislu likovnega jezika. Velikokrat tudi vidim, da umetnik, ki je našel svoj izraz, sam sebe reproducira in velikokrat je težko razločiti, kaj je osebni stil, kaj pa »štancanje« tega, kar se dobro prodaja. Ampak, ali je mera umetniške kakovosti res uspeh pri prodaji? Po mojem ne. Meni so recimo mnogo bolj pomembne reakcije publike pri razstavi. Če se vrnem k vašemu vprašanju, zelo cenim klasično slikarstvo, predvsem Rembrandta, umetnike iz prve polovice 20. stoletja, kot sta Modigliani ali Kokoschka, od sodobnih pa predvsem že pokojno Mario Lassnig, Meino Schellander in Valentina Omana. Všeč so mi skratka umetniki, ki ne zanikajo povezave s preteklostjo, s tradicijo in uspejo pri tem iznajti prepoznavno, sodobno likovno govorico.

Kiparka Nežika Agnes Novak se je leta 1961 rodila v Železni Kapli. Študirala je arhitekturo, nato pa se nadalje izobraževala s študijem keramičarstva in lončarstva. Od leta 1990 se Nežika preživlja kot samostojna umetnica. Prvo razstavo je imela leta 1990 v Domu v Tinjah, zadnjo pa leta 2020 v ljubljanskem Spomeniškovarstvenem centru. Svoje znanje o glini in kiparskih tehnikah na likovnih delavnicah vedno znova posreduje ukaželjnim.

Informacije in kontakt: www.novakart.at