Takorekoč vsi slovenisti, ki so na celovški slavistiki študirali v zadnjem desetletju prejšnjega in prvih dvajsetih letih tega tisočletja, jo poznajo: Ljubico Črnivec, univerzitetno lektorico, ki je spremljala in oblikovala resni del našega študentskega življenja. Zdaj, ko ima čas za sprehode in gobarjenje, sem jo prosila za kratko retrospektivo treh desetletij na koroških tleh.
Ste že vedno želeli postati slavistka?
Ljubica Črnivec: Ne, vedno sem želela postati učiteljica, in sicer za prvošolčke. Potem pa me niso sprejeli na učiteljišče, ker sem bila v šoli opravičena telovadbe, torej nisem imela ocene iz telesne vzgoje. Moje sanje so padle v vodo … Šele pozneje sem ugotovila, da sem vendarle postala učiteljica.
Kako ste se odločili za študij slovenščine?
V osnovni šoli sem imela izredno učiteljico za slovenščino. Zadnje poletje pred vpisom na univerzo sem po televiziji slišala govoriti univerzitetno profesorico Bredo Pogorelec. Rekla sem si, da bi tudi jaz rada znala tako neprisiljeno govoriti v zborni slovenščini. Tako sem vpisala študij slovenščine in angleščine.
Kdaj ste začeli poučevati slovenščino?
Že med študijem sem na delavski univerzi poučevala angleščino, potem pa še slovenščino za skupino oficirjev jugoslovanske armade. Tik pred zaključkom mojega študija so na Jugoslovanskem seminarju za tuje slaviste, ki se je vsako poletje odvijal v dveh različnih mestih, potrebovali lektorico slovenščine. K sodelovanju so povabili mene. To je bila čast! Tako se je začela moja pot lektorice za slovenščino. Videla sem, da so kolegi raje poučevali študente s predznanjem, zato sem se jaz specializirala za začetnike.
Veliko ste poučevali po tujini.
V Angliji so želeli vpeljati lektorat za slovenščino. Takoj po diplomi sem se prijavila na razpis in so me izbrali. V Nottinghamu sem poučevala tri leta. Pozneje sem delala še v Ameriki, seveda vmes tudi v Sloveniji, pa v Bosni, leta 1989 pa sem se zaposlila na celovški univerzi.
So se študentje v Celovcu razlikovali od tistih v bolj oddaljenih deželah?
Seveda, v Angliji in Ameriki sem poučevala same začetnike, vendar slaviste, tedanji študentje na Koroškem pa so zelo dobro govorili slovensko.
Kako so vas študentje sprejeli?
Nekateri malo prestrašeno, ker sem prihajala iz šole ljubljanske univerze, drugi pa so bili zelo radovedni, kaj se bo spremenilo. Tedaj so se začeli posodabljati študijski programi, zato sem morala nekaj stvari na novo uveljaviti. V principu smo se hitro zelo dobro ujeli.
Takrat sem bila tudi jaz vaša študentka in spomnim se, da ste takoj opazili, če se nismo sproti učili. Z nasmeškom ste nam povedali, da učenje po metodi ozmoze ne funkcionira, da Toporišičeva slovnica pod pazduho ne zadostuje, da jo bo treba tudi odpreti. Se je v času vašega dela profil študentov slovenščine spremenil?
Seveda. Ob moji zaposlitvi sploh nismo imeli začetniških tečajev, to se je pozneje korenito spremenilo. Pred leti je na jezikovne tečaje prihajalo tudi precej (bodočih) učiteljev, ki so želeli izboljšati in poglobiti svoje znanje slovenščine. Spremenil se je svet, pa tudi jezikovno znanje študentov. Ko se je pokazal drugačen profil študentov, sem morala spremeniti tudi svoj pristop, izbirati drugačna in krajša besedila, bolj paziti na sintakso, besedišče … Nekaj študentov je študij začelo popolnoma brez znanja, potem pa so se jezik naučili zelo dobro, tako da so z njim res daleč prišli.
Kako je bilo ob upokojitvi, ko ste se za vedno vrnili v Slovenijo?
Že prej sem se vračala vsak teden. Zdelo se mi je zelo pomembno, da kot lektorica ostajam v stiku s svojo matično deželo. Seveda pa je to pomenilo, da imam veliko manj stika z vsakdanjim koroškim življenjem. Zagotovo sem bila ena redkih lektorjev, ki na inštitutu nemško sploh niso govorili. Ne le v predavalnici, temveč tudi na hodniku, pri govorilnih urah … celo pri delu z začetniki. Nemščine pri poučevanju nisem uporabljala, kar je bilo večini študentov zelo všeč.
Kako ocenjujete trenutno situacijo, ko ima slavistika izredno malo študentov?
Hja, tu se kaže določen trend. Ljubljana je zelo blizu, morda pa študij jezika ni tako aktualen, morda ne vidijo pravih možnosti za zaposlitev s študijem slovenščine. Zdi se mi, da je na Koroškem premalo spodbude za odločitev za študij slovenščine. Vsekakor je moč opaziti, da govorcem manjkajo jezikovne vaje, zato se vpliv nemščine kaže predvsem v sintaksi. Nekatere stvari pa je treba enostavno pripisati koroškemu idiomu. Manjka pa tudi poguma za rabo slovenščine.
Poučevali ste študente med rednim celoletnim študijem, vodili pa ste tudi kratke intenzivne tečaje, ki so trajali dva do štiri tedne. Kje so se pokazale razlike?
Na intenzivnih tečajih dela lektor običajno z isto skupino študentov po štiri ure na dan, tečaj pa traja vsaj dva tedna. Pogosto gre za tečaje drugega jezika. Lektor mora poskrbeti za dinamično delo, da obdrži pozornost študentov in nalaga znanje po določenem programu. To pomeni, da je didaktični pristop drugačen. Na intenzivnih tečajih ne moreš dajati veliko domače naloge, saj je od enega dne do drugegea premalo časa, poleg tega pa tečaje pogosto obiskujejo udeleženci, ki imajo še druge obveznosti. Prednost teh tečajev je, da je učni napredek zelo hiter in opazen. Po drugi strani pa to znanje tudi hitro zbledi, če udeleženci po tečaju nimajo priložnosti za jezikovno vadbo.
Pri pouku študentov v univerzitetnih programih ni te časovne intenzivnosti, študij je s kreditnimi točkami zasnovan tako, da imajo študentje med termini več časa za učenje in za vadbo, zato jim lahko da lektor več domače naloge – ali jo potem zares naredijo ali ne, je pa drugo vprašanje …
Kaj lahko poveste o svojem delovanju iz retrospektive?
Zelo sem vesela, da sem delala v časih, ko je lektor imel vso svobodo glede tega, kako je zastavil program, koliko je zahteval in kako ga je izvedel. Danes je z opisanimi ravnmi A, B in C vse bolj določeno, s tem pa tudi bolj dolgočasno – vsaj zame, saj si kot lektor bolj vezan. Po drugi strani je zdaj na razpolago več učbenikov in drugega učnega gradiva. Ko sem začenjala z lektorskim delom, smo imeli pravzaprav le učbenik profesorja Toporišiča. Takrat smo orali ledino.
Imate projekte za prihodnost?
Dolga leta sem zbirala gradivo za slovnico, ki zdaj počiva v računalniku. Enostavno ne verjamem, da je taka, kot sem jo zasnovala, v današnjem svetu še potrebna.
Kaj torej danes še potrebujemo?
Že pred mnogimi leti sem razmišljala, da bi bilo na Koroškem rabo slovenščine treba bolj spodbujati doma in v javnosti in da prevajanje v nemščino ni povsod nujno potrebno. Bolje bi bilo bolj spodbujati jezikovno rabo. Če želimo, da se jezik ohranja, ga je treba uporabljati na vseh ravneh. Imela sem precej študentov, ki so doma govorili slovenski dialekt, pa so se raje umaknili v nemščino, ker niso zaupali v svoje znanje. Zdi se mi zelo pomembno, da so učitelji dobro jezikovno podkovani. Za dober pouk so potrebni trije temelji: stroka, didaktika in človek.
Kaj bi rekli svojim nekdanjim študentom?
Upam, da so opazili, da z veseljem delam tisto, kar delam. Če sem jim posredovala še kaj strokovnega znanja, je bilo moje poslanstvo uspešno.
