Peter Sarközi, Josef Simon ter brata Karl in Erwin Horvath so hoteli v noči na 5. februar 1995 iz romskega naselja v Gornji Borti odstraniti tablo z napisom »Romi nazaj v Indijo«. Pod tablo je Franz Fuchs skril bombo, ki je ubila moške.

Manuela Horvath je od leta 2016 naprej vodja romske pastorale. Letno organizira spominske prireditve za romske žrtve holokavsta ter za žrtve bombnega atentata. Domačinka je tudi mestna svetnica v Gornji Borti. Pogovor o bombnem atentatu, spominskem delu in težavah pri ohranjanju jezika.

Zakaj je spominjanje na atentat v Gornji Borti tako pomembno?

Serija atentatov je del sodobne in polpretekle zgodovine Avstrije. Žrtve teh atentatov so bile nedolžne osebe. Pomembno je, da se spomnimo teh ljudi, pomembno pa je tudi, da ne pozabimo, da se je to zgodilo v 1990. letih. To nam kaže, kakšni so bili tedanji pogoji, da se je to sploh lahko zgodilo. 

Serija atentatov ni prizadela samo narodne skupnosti, ki je bila njihova tarča, temveč celotno Avstrijo. 

Tudi vaša družina je bila tedaj prizadeta. Kako je vaš stari oče reagiral?

Moj stari oče je preživel šest let v koncentracijskih taboriščih. Bil je v Dachauu, Buchenwaldu, Mauthausnu in Gusnu. Ob atentatu sta umrla moja dva bratranca, zgubil je torej dva vnuka. Njega in vso generacijo preživelih holokavsta je ta atentat skrajno travmatiziral. Bali so se, da jih bodo spet preganjali.

Kaj so državne strukture in institucije storile za to generacijo?

V bistvu ne veliko. Druga svetovna vojna se je sicer leta 1945 končala, ampak že leta 1948 je notranje ministrstvo pisalo lokalnim uradom na Gradiščanskem in jih svarilo pred ponovnim »prihajanjem ciganov«. Ministrstvo je trdilo, da se Romi izdajajo za preživele iz koncentracijskih taborišč, da bi povzročali sočutje pri prebivalstvu. Ob takšnih primerih se vidi, da se diskriminacija narodne skupnosti ni končala z vojno – tudi ne s strani države.

Po atentatu se seveda tudi ni kaj storilo za retravmatizirane preživele. Krajevna policija je bila popolnoma preobremenjena. Na dan atentata je preiskala vsako hišo v romskem naselju. V nekaterih hišah so policisti nastopali zelo grobo, v drugih so bili bolj prijazni. Javni interes na narodni skupnosti je bil po atentatu zelo velik. Prva poročila v medijih so bila, da so se Romi v sklopu nekega internega spora sami pobili. 

Na večer atentata je prišlo do shoda. Pri svojih 10 letih sem bila še premlada, da bi se ga udeležila. Ampak ljudje so mi pripovedovali, da so prišli krajevni politični zastopniki in zastopnice, policisti in pripadniki narodne skupnosti. Že tedaj je policist rekel, da je osumljena neka tretja oseba. 

Kako narodna skupnost oblikuje spominjanje na žrtve atentata?

Sem vodja romske pastorale, ki je pristojna tudi za spominske prireditve v Gornji Borti. Trudim se, da ostane spominjanje osebno. Prireditev je namreč v prvi vrsti namenjena prizadetim osebam. Pri mnogih spominskih prireditvah govorijo predvsem politični zastopniki in zastopnice. Tega mi ne želimo. Politiki so vabljeni samo kot gostje. Spominske prireditve oblikujem skupaj z mladino iz narodne skupnosti. Prireditev se udeležijo tudi številne osebe iz Gornje Borte ter iz okoliških krajev. 

Kakšno funkcijo opravlja romska pastorala za narodno skupnost?

Romska pastorala je posvetovalnica za manjšince in manjšinke, ki so v težavnem življenjskem položaju. Mi potem storimo to, kar je v naših močeh, ter ustvarjamo stike z nevladnimi organizacijami ali z uradi, ki lahko pomagajo. Poleg tega romska pastorala oblikuje cerkveno leto za narodno skupnost. Tudi pri spominskem delu smo aktivni. Prirejamo tako prireditve, namenjene spominu na žrtve bombnega atentata kot tudi spominu na žrtve holokavsta. Organiziramo na primer potovanja v mesto spominjanja Mauthausen ter se udeležimo prireditve na dan osvoboditve Mauthausna. Naslednje leto se peljemo na spominsko potovanje v Auschwitz-Birkenau. 

Te ponudbe so namenjene predvsem pripadnikom manjšine, da lahko izvedo več ter predelajo zgodovino narodne skupnosti oz. pogosto celo zgodovino lastne družine.

Katere teme so za narodno skupnost na manjšinsko politični ravni aktualno pomembne?

Velika tema je postavitev centralnega spomenika za romske žrtve holokavsta s strani republike na Dunaju.

Drugače pa izvajamo številne projekte na Dunaju in na Gradiščanskem. Mislim, da vsaka prireditev prispeva k temu, da se širijo kulturne dobrine manjšine. Vedno smo pozorni na to, da ima tudi naš jezik – roman svoj prostor na naših prireditvah. 

Zdaj tudi praznujemo 30 let priznanja manjšine Romov kot narodne skupnosti. 11. decembra smo bili predstavniki manjšine vabljeni na urad zveznega kanclerja in 12. decembra, ob dnevu narodnih skupnosti, v parlament. Vesela sem, da sem se lahko pogovarjala s pripadniki drugih manjšin. Mislim, da je pomembno, da se med seboj podpiramo.

Kako pomembno je ohranjanje jezika roman? 

Gradiščanski roman je bil zapisan šele leta 1993. Kot pri drugih narodnih skupnostih se tudi pri nas uporaba jezika krči. Težavno je, če ni krajev, kjer lahko jezik govoriš. Pri nas se tudi v privatnem prostoru pogosto ne govori več. Mnogi pripadniki manjšine bi se ga morali šele naučiti. Tudi sama slabo obvladam roman. Je sicer nekaj jezikovnih tečajev, a tistim posredujejo le osnovno znanje. Ohranjanje in posredovanje jezika sta torej težavna.

Ste tudi mestna svetnica. Kaj je bil vaš letošnji program za Gornjo Borto? 

Sem predsednica komisije za okolje in trajnost in pri tem imamo načrtovanih nekaj projektov. Izvedli bomo letno zbiranje in odstranjevanje odpadkov, ki so obležali v naravi. Sem edina ženska v mestnem svetu. Že od nekdaj sem želela ustvariti projekt, osredotočen na ženske, zato sem letos prvič soorganizirala tečaj samoobrambe, ki so ga ženske zelo pozitivno sprejele.

Kaj želite doseči v svojih funkcijah?

Upam, da sem dober zgled za mlade ljudi iz manjšine. Želim spodbujati mlade, da postanejo aktivni – tako na politični ravni kot tudi na ravni narodne skupnosti. Menim, da se moramo več posvečati delu z mladimi, ki naj bi dobili možnost, da sooblikujejo manjšino. 

Zelo lepa izkušnja zame je bila, ko sem skupaj z mlado Romnijo iz Gornje Borte na dnevu otroških pravic bila na izobraževalnem direktoratu na Dunaju. Tam je pripovedovala o našem delu v romski pastorali. Po obisku mi je rekla, da si lahko dobro predstavlja, da bi nekoč opravljala moje delo. V tistem trenutku sem bila zelo ponosna.