Priljubljeni dobrolski živinozdravnik Milan Sienčnik je 7. decembra 2023 dopolnil 90. leto. Upokojeni veterinar je vso poklicno dobo delal v radiju 20 kilometrov okoli Dobrle vasi, na leto je v tem majhnem krogu prevozil kar 70 tisoč kilometrov. 

Da bo veterinar, je Milan Sienčnik vedel že kot trileten kratkohlačnik. Lahko bi rekli, da mu je bil poklic položen v zibko, saj je bil veterinar v Dobrli vasi že njegov oče Luka, tudi politik in avtor treh knjig. Poročil se je Milan s tri leta mlajšo Christiane iz Nemčije, ki jo je spoznal med študijem veterine na Dunaju. Veterinarja sta sin in hčerka, tudi zet je veterinar, trenutno veterino študira Milanova vnukinja. Ko bo zaključila študij, se bo z veterino ukvarjala že četrta generacija Sienčnikov. 

Oče Luka Sienčnik

Oče Luka Sienčnik je veterinarsko prakso v Dobrli vasi odprl leta 1938. Jeseni leta 1944 je odšel na osvobojeno ozemlje v Kočevskem rogu, kjer se je pridružil slovenskim partizanom. Na Koroško se je vrnil leta 1945 in se zaposlil kot veterinar v domači Dobrli vasi. »Za razliko od mene ga je zelo zanimala politika,« pravi sin o svojem očetu, enem od treh podpredsednikov Pokrajinskega odbora OF za slovensko Koroško in prvem slovenskem odborniku v dobrolskem občinskem svetu. 

Milan Sienčnik

Milan z ženo Christiane. Že kmalu po poroki ga je žena navdušila za jahanje, po upokojitvi pa se je Milan Sienčnik začel ukvarjati z golfom.

Milan Sienčnik je odraščal z bratoma in s sestro. »Vsi še živimo, mlajši brat je otroški zdravnik v Celovcu, sestra je bila profesorica na Slovenski gimnaziji, starejši brat pa je v Nemčiji.« S študijem veterine je Milan Sienčnik začel v Zagrebu, nadaljeval in zaključil pa ga je na Dunaju, kjer je spoznal tudi svojo bodočo ženo Christiane. Skupaj sta šla v Dobrlo vas, kjer sta najprej pet let delala v ordinaciji Luke Sienčnika in jo po njegovi upokojitvi tudi prevzela. »Oče je skrbel za osemenjevanje in ogled mesa, jaz pa sem z ženo delal v praksi. Bil sem pravzaprav zagrizen delavec in veterinar, neverjetno veliko sem delal, to si je danes težko predstavljati.« Celo delovno življenje je Milan preživel v radiju 20 kilometrov, v katerem je v enem letu z avtom nabral kar 70 tisoč kilometrov. Vrata ordinacije je odprl ob sedmih, od dvanajstih si je vsak dan vzel dve uri za kosilo in kratek spanec, nato pa je spet začel z delom, ki se je redno zavleklo do enajstih zvečer. Nekdanji podpredsednik nadzornega odbora Posojilnice o sebi pravi, da je bil »hud veterinar, če kaj ni funkcioniralo, sem takoj udaril kako žival,  tega danes več ne bi smel«. »Na terenu sem z 90 odstotki kmetov govoril slovensko, pa je bilo med njimi samo 10 odstotkov koroških Slovencev. Ostali so bili nemčurji, a so z mano govorili v slovenskem narečju.« Pravzaprav v narečjih, saj Milan opozarja, da »drugačno narečje  govorijo v Globasnici, Železni Kapli, Galiciji in v Dobrli vasi. Jaz pa nobenega narečja nisem poznal, saj smo doma govorili napol knjižno. Mama je bila z Zilje, ati pa Podjunčan. Naš narod je bil skozi vsa leta zelo zatiran, tako da je pravi čudež, da se je naš jezik še ohranil.« Začetke zatona slovenščine na Koroškem vidi Milan Sienčnik v nacističnem pozivu Kärntner spricht deutsch, ki je na Koroškem odzvanjal že pred anšlusom. »Tudi po vojski si moral za dobro službo znati nemško in tudi k nemški stvari tendirati.« Sienčnik se spominja starejšega gospodarja, ki mu je dejal, da s starejšimi ljudmi govori slovensko, z mlajšimi pa nemško. »Nato pa se oglasi njegov sin in reče ‘jaz ja tudi znam svaveje’.« Kaj pa odnosi med nemško in slovensko govorečimi? »Pred kakimi 20 leti si kot Slovenec kupoval samo v Zadrugi, ne pa v Genossenschaft, danes je to hvalabogu mimo.« Veterinarsko prakso v Dobrli vasi sta od Milana nasledila sin Ivo in zet Walter Urbanke, hčerka Tanja je zaposlena na Inštitutu za medicinsko mikrobiologijo in higieno v Gradcu. Milan Sienčnik se je upokojil s 65 leti, a je tudi po upokojitvi opravil še kak veterinarski poseg. »Žrebce rezat sem še šel, kaj drugega pa več ne,« pravi Sienčnik o kastriranju žrebcev. Z ženo Christiane gledata na skoraj sedem desetletij skup­nega zakonskega in poklicnega življenja. Pa imata kak recept za uspešen zakon? »Mi smo ja skupaj delali, jaz sem bila več doma, Milan pa več po terenu,« pove Christiane, ki prihaja iz pruske vojaške družine. »Če res veliko delaš, niti časa nimaš za prepir. Toliko sem delal, da mi tega nihče ne verjame, a sem tudi  veliko ustvaril,« pove Milan. Kot zanimivost dodaja, da njegov oče, partizan, in Christianin oče, ki je bil polkovnik Wehrmachta, nikoli nista bila v konfliktu. »V nobenem.«