Kurt Langbein je filmski režiser, filmski producent in znanstveni novinar. Je sin Hermanna Langbeina, člana odporniškega gibanja, zgodovinarja in soustanovitelja IAK (Internationales Auschwitz Komitee).

Kurt Langbein je svojo pot kot novinar začel pri kritičnem televizijskem magazinu »teleobjektiv« Clausa Gattererja. Pri svojem delu se je med drugim ukvarjal s situacijo manjšin. Kasneje je delal pri oddaji »Inlandsreport« in magazinu »profil« ter razvil televizijsko odajo »betrifft«. Leta 1992 je soustanovil multimedijsko agencijo »Langbein & Partner Media«, ki jo vodi danes. Langbein je ustvaril številne filme. Njegovo dokumentacijo »Der Bauer und der Bobo« v teh dneh predvajajo v avstrijskih kinih. Pogovor o novinarstvu, družinski zgodovini in filmih.

Odraščali ste na Dunaju, a rodili ste se v Budimpešti. Kako to?

Moja mama je koroška Slovenka, oče pravi Dunajčan s koreninami v Galiciji. V času mojega rojstva sta bila člana komunistične stranke. Stran­ka ju je poslala v Budimpešto, da bi tam ustanovila nemško radijsko postajo. To je bila za moja starša zelo elementarna izkušnja. Spoznala sta realni socializem – takšnega, kakršen je zares, ne le kot utopijo oz. fantazijo. Malo kasneje sta zaradi odkrite kritike situacije na Madžarskem in vkorakanju sovjetov v Madžarsko bila izključena iz stranke. 

Kakšen odnos imate do koroško-slovenskega dela vašega porekla oz. vaše družine?

Življenjske zgodbe mojih staršev so me močno zaznamovale. Doraščanje moje mame na robu Celovca in posebno izkušnje mojega očeta med nacionalsocializmom so v meni ustvarile močno senzibilinost do manjšin in marginaliziranih skupin. Moj oče Hermann Langbein je bil v Auschwitzu in je tam soustanovil odporniško gibanje. Bil je v vodilni poziciji internacionalnega odporniškega gibanja ter Kampfgruppe Auschwitz. 

V svojih publicističnih delih sem se vedno osredotočal na pogosto spregledane tematike. Zanimal sem se za situacijo v ječah, psihatrijah, mladinskih in otroških zavetiščih. Kasneje sem se konkretno ukvarjal z avstrijskimi manjšinami – med drugim tudi s koroškimi Slovenci. Na te teme sem v televizijskem magazinu teleobjektiv Clausa Gattererja naredil svoje prve novinarske korake pri televiziji. 

Letos je 80. obletnica deportacije koroško-slovenskih družin. Kako doživljate to obletnico?

Osebno sem se v svojem delu vedno spet ukvarjal z manjšino. Zadnji večji projekt je bil film Der Graben režiserke Birgit Sabine Sommer. Dokumentacija obravnava zadnjih 100 let v okolici Železne Kaple iz vidika obeh narodnih skupnosti.

V družini smo se vedno pogovarjali o manjšini. Kasneje sem tudi naredil film o dvojezičnih šolah na Koroškem. Tematika me ne zapusti. Toda zelo redko sem na Koroškem.

Vaš sin, igralec Daniel Langbein, je iz življenjske zgodbe vašega očeta Hermanna izdelal gledališki performans. Kako ocenjujete njegovo delo?

Mislim, da je zelo pomembno, da je to zgodbo obdelal na lasten način. Vzel je posnetke mojega očeta in se naučil vso gestiko in mimiko. Tako mu je uspelo, da ta material zaživi na čisto nov način. Ko sem si ogledal igro, sem bil zelo ganjen. Našel je čisto poseben način posredovanja in zelo ponosen sem nanj.

Bili ste eden zadnjih sodelovalcev Clausa Gattererja. Gatterer je bil južno-tirolski novinar, ki se je zavzemal za manjšine in je bil znan po svoji izredni socialni angažiranosti. ÖJC (Österreichischer Journalist*innen Club) zato vsako leto v njegov spomin podeli nagrado za socialno angažirano novinarstvo. Kaj vam je Gatterer dal na pot?

Od Clausa Gattererja sem se mnogo naučil. Po eni strani popolne natančnosti pri delu, po drugi strani pa vestnosti. Naučil sem se, kako važno je, da vsem sodelujočim omogočiš, da lahko izrazijo svojo oceno zadeve ter lasten odnos do nje. Na pot pa mi je dal tudi važen credo: Če si v dvomih, bodi na strani šibkejših. Važno spoznanje je, da v novinarstvu biti objektiven ne pomeni biti nepristranski. ­

Gatterer je bil južnotirolski kmečki fant, ki je pozicijo manjšin postavil v žarišče. Mnogo me je naučil o tem, kaj so manjšinske pravice in kaj je lahko pametna manjšinska politika. 

Na tabeli, ki ocenjuje situacijo medijskih pravic v raznih državah, je Avstrija nazadovala za 14 mest. Kaj mislite o uvrstitvi Avstrije na 31. mesto? 

Mesto izraža realnost. Že samo v strukturi medijev smo daleč oddaljeni od svobode. Vladajoče stranke in vplivne osebe ali institucije vplivajo preko politike inseratov nepo­sredno na poročanje medijev in tudi na strukturo medijev. Finančno močno podpirajo velike bulvardske medije, bolj kritičnih pa ne. Že v osnovi je torej medijska svoboda bistveno okrnjena, kar se potem vleče skozi vse ostale zadeve in področja. 

Dalje moramo upoštevati škandale zadnjega časa. Celo jaz sem bil začuden, kako neposredno to deluje – od manipulacije rezultatov raziskav do njihove uporabe za etabliranje sistemov moči.

V zadnjih letih ste se izkazali kot medicinski novinar. Kaj so vaša najvažnejša spoznanja? 

Vedno sem se zavzemal za celostno medicino. Medicina zgubi moč in sposobnost, če izpusti človeka kot celoto izpred oči in se posveča samo posameznemu delovanju organov. Med pandemijo je v medicinskih diskusijah nastalo mnogo škode, toda upam, da se bo razvoj v smer celostne medicine tudi po pandemiji nadaljeval. 

Ste tudi generalni direktor lastnega podjetja za filmsko produkcijo »Langbein & Partner«, ki podpira tudi mlade filmske ustvarjalce in ustvarjalke. Kako važno vam je sodelovanje z mlajšimi generacijami?

Zame je vedno bilo zelo važno, dati mladim ljudem možnost, da delajo neodvisno in v samoodločanju. Sam sem doživel, koliko to pomeni za filmskega ustvarjalca oz. filmsko ustvarjalko, ko sem delal s Clausom Gattererjem. Vesel sem, da lahko mladi naredijo  projekte brez prevelikega zunanjega vpliva in prisile. 

V filmih kot »Zeit für Utopien«, »Anders essen« in »Landraub« je v ospredju podnebna kriza. Kakšne so po vaše možnosti, da rešimo Zemljo?

Mislim, da se Zemljo še lahko reši. Ljudje smo zmožni. Lahko strašno veliko uničimo in strahotno dolgo ignoriramo rezultate neodvisne znanosti, vendar lahko tudi neverjetno veliko spremenimo. Strašno je, kar se trenutno dogaja v Ukrajini, tudi glede problematičnega položaja v oskrbi. Pravi korak bi zdaj bil sprememba v energetski oskrbi. Aktualna politična situacija ter naravnanost civilne družbe bi zdaj lahko omogočila to spremembo v veliki meri in hitrem tempu. Vsaka kriza povzroči spremembe. Važno je, da zaznamo tudi šanse. Evropo moramo v zadevi energije postaviti na novo osnovo.

Vaš novi film »Der Bauer und der Bobo« ima trenutno premiero v avstrijskih kinematografih. V filmu nastopata (jezni) kmet Christian Bachler in novinar Florian Klenk. V čem je privlačnost filma?

Bachler in Klenk reprezentirata na zanimiv, večplasten in progresiven način dve skupini v prebivalstvu, ki se morata naučiti živeti skupaj na nov način. Samo tako se lahko omogoči kmetijstvo, ki bo zagotovilo našo eksistenco, ne da bi povzročilo preveč ekološke škode. Christian Bachler je zelo pameten, elokventen in energičen človek, ki mu je uspelo iz zelo težavne usode narediti nekaj pozitivnega. Zelo dobro prepozna in imenuje strukture, ki vplivajo na življenje in delovanje kmetov in kmetic. Florian Klenk pa je zanimiv, ker po eni strani zelo zgovorno postulira teze, po drugi strani pa ga kmetovi pametni protiargumenti spravijo v razmišljanje. Zgodba teh dveh oseb je zgodba, kako iz neke vrste nasprotovanja nastane prijateljstvo in iz ekonomske stiske kmeta nastane dobra situacija. Prikaže nov odnos med mestom in podeželjem. Mislim, da ta primer na zabaven način simbolizira dolgotrajno in ekološko reformo družbe, reformo, ki jo za bodočnost zares potrebujemo.