Režiser, producent in novinar: Kurt Langbein Biti objektiven ne pomeni biti nepristranski

Kurt Langbein je svojo pot kot novinar začel pri kritičnem televizijskem magazinu »teleobjektiv« Clausa Gattererja. Pri svojem delu se je med drugim ukvarjal s situacijo manjšin. Kasneje je delal pri oddaji »Inlandsreport« in magazinu »profil« ter razvil televizijsko odajo »betrifft«. Leta 1992 je soustanovil multimedijsko agencijo »Langbein & Partner Media«, ki jo vodi danes. Langbein je ustvaril številne filme. Njegovo dokumentacijo »Der Bauer und der Bobo« v teh dneh predvajajo v avstrijskih kinih. Pogovor o novinarstvu, družinski zgodovini in filmih.

Moja mama je koroška Slovenka, oče pravi Dunajčan s koreninami v Galiciji. V času mojega rojstva sta bila člana komunistične stranke. Stran­ka ju je poslala v Budimpešto, da bi tam ustanovila nemško radijsko postajo. To je bila za moja starša zelo elementarna izkušnja. Spoznala sta realni socializem – takšnega, kakršen je zares, ne le kot utopijo oz. fantazijo. Malo kasneje sta zaradi odkrite kritike situacije na Madžarskem in vkorakanju sovjetov v Madžarsko bila izključena iz stranke. 

Življenjske zgodbe mojih staršev so me močno zaznamovale. Doraščanje moje mame na robu Celovca in posebno izkušnje mojega očeta med nacionalsocializmom so v meni ustvarile močno senzibilinost do manjšin in marginaliziranih skupin. Moj oče Hermann Langbein je bil v Auschwitzu in je tam soustanovil odporniško gibanje. Bil je v vodilni poziciji internacionalnega odporniškega gibanja ter Kampfgruppe Auschwitz. 

V svojih publicističnih delih sem se vedno osredotočal na pogosto spregledane tematike. Zanimal sem se za situacijo v ječah, psihatrijah, mladinskih in otroških zavetiščih. Kasneje sem se konkretno ukvarjal z avstrijskimi manjšinami – med drugim tudi s koroškimi Slovenci. Na te teme sem v televizijskem magazinu teleobjektiv Clausa Gattererja naredil svoje prve novinarske korake pri televiziji. 

Osebno sem se v svojem delu vedno spet ukvarjal z manjšino. Zadnji večji projekt je bil film Der Graben režiserke Birgit Sabine Sommer. Dokumentacija obravnava zadnjih 100 let v okolici Železne Kaple iz vidika obeh narodnih skupnosti.

V družini smo se vedno pogovarjali o manjšini. Kasneje sem tudi naredil film o dvojezičnih šolah na Koroškem. Tematika me ne zapusti. Toda zelo redko sem na Koroškem.

Mislim, da je zelo pomembno, da je to zgodbo obdelal na lasten način. Vzel je posnetke mojega očeta in se naučil vso gestiko in mimiko. Tako mu je uspelo, da ta material zaživi na čisto nov način. Ko sem si ogledal igro, sem bil zelo ganjen. Našel je čisto poseben način posredovanja in zelo ponosen sem nanj.

Od Clausa Gattererja sem se mnogo naučil. Po eni strani popolne natančnosti pri delu, po drugi strani pa vestnosti. Naučil sem se, kako važno je, da vsem sodelujočim omogočiš, da lahko izrazijo svojo oceno zadeve ter lasten odnos do nje. Na pot pa mi je dal tudi važen credo: Če si v dvomih, bodi na strani šibkejših. Važno spoznanje je, da v novinarstvu biti objektiven ne pomeni biti nepristranski. ­

Gatterer je bil južnotirolski kmečki fant, ki je pozicijo manjšin postavil v žarišče. Mnogo me je naučil o tem, kaj so manjšinske pravice in kaj je lahko pametna manjšinska politika. 

Mesto izraža realnost. Že samo v strukturi medijev smo daleč oddaljeni od svobode. Vladajoče stranke in vplivne osebe ali institucije vplivajo preko politike inseratov nepo­sredno na poročanje medijev in tudi na strukturo medijev. Finančno močno podpirajo velike bulvardske medije, bolj kritičnih pa ne. Že v osnovi je torej medijska svoboda bistveno okrnjena, kar se potem vleče skozi vse ostale zadeve in področja. 

Dalje moramo upoštevati škandale zadnjega časa. Celo jaz sem bil začuden, kako neposredno to deluje – od manipulacije rezultatov raziskav do njihove uporabe za etabliranje sistemov moči.

Vedno sem se zavzemal za celostno medicino. Medicina zgubi moč in sposobnost, če izpusti človeka kot celoto izpred oči in se posveča samo posameznemu delovanju organov. Med pandemijo je v medicinskih diskusijah nastalo mnogo škode, toda upam, da se bo razvoj v smer celostne medicine tudi po pandemiji nadaljeval. 

Zame je vedno bilo zelo važno, dati mladim ljudem možnost, da delajo neodvisno in v samoodločanju. Sam sem doživel, koliko to pomeni za filmskega ustvarjalca oz. filmsko ustvarjalko, ko sem delal s Clausom Gattererjem. Vesel sem, da lahko mladi naredijo  projekte brez prevelikega zunanjega vpliva in prisile. 

Mislim, da se Zemljo še lahko reši. Ljudje smo zmožni. Lahko strašno veliko uničimo in strahotno dolgo ignoriramo rezultate neodvisne znanosti, vendar lahko tudi neverjetno veliko spremenimo. Strašno je, kar se trenutno dogaja v Ukrajini, tudi glede problematičnega položaja v oskrbi. Pravi korak bi zdaj bil sprememba v energetski oskrbi. Aktualna politična situacija ter naravnanost civilne družbe bi zdaj lahko omogočila to spremembo v veliki meri in hitrem tempu. Vsaka kriza povzroči spremembe. Važno je, da zaznamo tudi šanse. Evropo moramo v zadevi energije postaviti na novo osnovo.

Bachler in Klenk reprezentirata na zanimiv, večplasten in progresiven način dve skupini v prebivalstvu, ki se morata naučiti živeti skupaj na nov način. Samo tako se lahko omogoči kmetijstvo, ki bo zagotovilo našo eksistenco, ne da bi povzročilo preveč ekološke škode. Christian Bachler je zelo pameten, elokventen in energičen človek, ki mu je uspelo iz zelo težavne usode narediti nekaj pozitivnega. Zelo dobro prepozna in imenuje strukture, ki vplivajo na življenje in delovanje kmetov in kmetic. Florian Klenk pa je zanimiv, ker po eni strani zelo zgovorno postulira teze, po drugi strani pa ga kmetovi pametni protiargumenti spravijo v razmišljanje. Zgodba teh dveh oseb je zgodba, kako iz neke vrste nasprotovanja nastane prijateljstvo in iz ekonomske stiske kmeta nastane dobra situacija. Prikaže nov odnos med mestom in podeželjem. Mislim, da ta primer na zabaven način simbolizira dolgotrajno in ekološko reformo družbe, reformo, ki jo za bodočnost zares potrebujemo.