Pevka Ethel Merhaut povezuje glasbo 1920-ih in 1930-ih let s sodobnim duhom. V njenih pesmih zveni mešanica vpliva šansona, valčka, tanga in fokstrota. Poje v angleščini, nemščini in jidiščini.
Merhaut je prvotno študirala klasično petje na univerzi za umetnost in uprizoritveno umetnost na Dunaju in pela opere in operete. Njen prvi album »Out of Sight« je novi publiki odkril pozabljene dunajske pesmi in jidiške tangone. Drugi album, ki je izšel leta 2021, pa je skupaj z jazz kvartetom oživel nemške zabavne pesmi iz 1930-ih let. V letih 2021/22 je nastopala s štiridelnim ciklusom v gledališču Theater Akzent ter skupaj z ansamblom Anna Rothschild predstavila program »See you in Hollywood«. Merhaut je nastopala že na številnih mednarodnih odrih, na primer v Carnegie Hall v New Yorku ali avstrijskem parlamentu. Pogovor o glasbi, številnih projektih ter judovskem življenju na Dunaju.
Študirali ste klasično petje na univerzi za umetnost in uprizoritveno umetnost. Kaj vas je privlačilo na tej zvrsti glasbe?
Moja mama je koroška Slovenka. Od nekdaj sem pela in to z opernim glasom. Igrala sem tudi klasični klavir in plesala klasični balet. Vse, kar sem pela, je bilo usmerjeno bolj v klasiko. Na univerzi sem se učila torej petje oper in operet.
Kot otroka me je očarala zbirka plošč mojega starega očeta. V zbirki so bili albumi od jazza, opere do šansona. Po študiju me je potem začel zanimati repertoar pesmi iz 1920-ih in 1930-ih let. Pri teh pesmih ne potrebuješ nujno klasičnega glasu, lahko izvajaš več variacij in tudi aktiviraš druge fasete glasu.
V vaših pesmih se mešajo vplivi šansona, valčka, tanga in fokstrota iz 1920-ih in 1930-ih let. Kako bi opisali lasten stil ter odrsko estetiko?
Moj cilj je biti eklektična, se pravi, da kombiniram različna obdobja in dežele. Sicer pojem mnogo iz preteklih desetletij, ampak zase vedno poskušam prevesti te pesmi v sedanjost. Glasbeniki, s katerimi sodelujem, imajo mnogo prostora za interpretacijo. Nočem podoživljati zvoka starih časov, želim ustvariti nekaj novega.
Mislim, da je odrska estetika pomembna za nastopajoče, saj želiš, da se ljudje z glasbo ujemajo. Pri koncertih vedno tudi moderiram. Razlagam, kaj so zgodovinska ter biografska ozadja pesmi in zakaj sem jih izbrala. Tu in tam povem tudi kakšno šalo. Menim, da tako publika laže najde dostop do glasbe.
Pogosto sodelujete s pianistom Belom Korenyjem ter njegovim sinom Belushom. Kakšno je to sodelovanje?
Bela je odličen pianist in komponist. Komponiral je med drugim glasbo za številne filmske produkcije. V 1980-ih letih je skupaj z ženo ustanovil lokal »Broadway Bar«, kjer so organizirali ali improvizirali koncerte. Od tedaj organizira razne prireditve, delal pa je tudi kot intendant. Z Belom Korenyjem sodelujem pri številnih samostojnih projektih, on tudi vodi mnogo projektov, pri katerih sodelujem. Mnogo sem se naučila od Bele. Njegov sin Belush Korenyi, ki je pianist, komponist in pesnik, pa igra v mojem ansamblu. Glasbeno smo torej ozko povezani.
Izdali ste že dva albuma – »Out of Sight« in »Süß & Bitter«. Kaj sta bili ideji pri zasnovi albumov in v čem so razlike med njima?
Prvi album je nastal v sodelovanju z Belom. Želela sva narediti skupno zgoščenko in povabila sva še druge glasbenice in glasbenike, da sodelujejo. V naši ekipi so bili Bela, Julian Rachlin, Andreas Ottensamer, Roby Lakatos in jaz. Bela je bil umetniški vodja albuma in je oblikoval aranžmaje. Pri »Out of Sight« smo spet odkrili čudovite, pozabljene dunajske pesmi ter jidiš tangone. Dunajske pesmi so napisali judovski komponisti, ki so morali večinoma emigrirati. Tem pa smo dodali še nekaj pesmi Avrahama Ellsteina od New York Jiddish Theatra. Pri drugem albumu sem si upala sama agirati kot producentka in umetniški vodja. To je bila nova izkušnja. Bila sem v bistvu za vse sama pristojna. Album je v »mojem« stilu in vsebuje mnogo glasbene raznolikosti. S »Süß und Bitter« tudi še vedno gostujemo.
Mislim, da je drugi album bolj izraz moje osebnosti. Tudi, ker sem se glasbeno razvila bolj v to smer. Toda ljubim oba albuma in sem ponosna na naše delo.
V vašem repertoaru odkrijemo pesmi v različnih jezikih – od angleščine do jidiš. Kaj vam pomeni jidiški jezik?
Do jidiškega jezika imam zanimiv odnos, čeprav ga ne govorim. Imam pa ga nekako v ušesih že od otroštva. Moja babica je iz Poljske in čeprav tudi ona ni govorila jidiš, je imela v nemščini vedno jidiški naglas. Kot otrok sem s starim očetom tudi pela v judovskem zboru. Tudi preko pesmi sem spoznala lepoto in dragocenost jezika. Zame je nekaj zelo osebnega.
Eden najbolj znanih avstrijskih komponistov, pevcev in pesnikov je Georg Kreisler. Zastopal je krog judovskih glasbenikov, ki so trajno zaznamovali avstrijsko kulturo. Kakšen odnos imate do Kreislerja in njegove glasbe?
Georg Kreisler je bil genialen umetnik. Vsako posamezno besedilo si lahko prebral kot pesem in potem tri leta o tem razmišljal. Vsak stavek, vsaka beseda je premišljena do zadnje potankosti. On je res postavil družbi ogledalo, z vso pronicljivostjo in ljubeznijo do Avstrije. Zelo ga spoštujem.
Z Belo imava glasbeni program za Kreislerjev stoti rojstni dan. Njegove pesmi so tekstovno in igralsko zelo zahtevne. Moram priznati, da pri teh koncertih krvavi pot potim.
Kakšno je danes judovsko življenje na Dunaju?
Menim, da je zelo raznoliko. Vsak živi svoj lasten način tradicije in v neki meri tudi vere. Mislim, da ljudje iz judovske skupnosti na splošno držijo skupaj. Sama občutim pripadnost k manjšini kot nekaj lepega, ne omejuje me, temveč bogati.
V mlajših letih ste bili članica mladinskega gibanja »Hashomer Hatzair«. Kaj ste od tega časa odnesli?
»Hashomer Hatzair« je internacionalna socialistično-sionistična mladinska organizacija. Obstajala je že pred drugo svetovno vojno. Med nacionalsocializmom je organizacija morala v ilegalo in upor proti NS-režimu ter vermahtu je postala najvažnejša naloga. Mnogi člani in članice so tedaj morali zbežati. Pomagali so pri ustanovitvi Izraela, pri rojstvu države.
Danes ima Hashomer Hatzair približno 20.000 članov in članic. Mene je čas v društvu zaznamoval. Spolitizirala sem se in spoprijateljila z mnogimi ljudmi, s katerimi sem še danes v kontaktu in ki bolj ali manj štejejo k družini.
Kakšno vlogo igra holokavst še za vašo generacijo?
Mislim, da se to razlikuje od osebe do osebe. Nekateri so travmo že bolj predelali, druge pa še zelo bremeni. Zame je na primer zelo težavno ukvarjati se s holokavstom. Ne berem literature in ne gledam filmov o tem, ker tega enostavno ne morem prenašati, preveč me to psihično obremenjuje, še vedno me to silno prizadene. Čeprav holokavsta nisem doživela, je to del mene in del zgodovine moje skupnosti. Masivni genocid pušča sledove. Prav zato so mnogi manjšinci in manjšinke, katerih skupnosti so bile žrtve v času nacionalsocializma, bolj pozorni in senzibilni, kar zadeva nacionalsocialistične in fašistične tendence. Ljudje vedo, kako hitro lahko te stvari eskalirajo.
Poročilo registracijskega urada za antisemitizem je pokazalo, da se je število antisemitiskih napadov v letu 2021 masivno povečalo. Leta 2021 je bilo 956 pripetljajev, leto poprej pa 585. Ste sami doživeli antisemitizem?
Vedno spet slišim izjave, ki so antisemitične, tudi če ljudje tega včasih niti ne zaznajo. Antisemitizem je vpleten v našo družbo. Subtilen antisemitizem se deloma enostavno akceptira. Če hodim po cesti, me verjetno nihče ne prepozna kot Judinjo. Toda za ljudi, ki iz verskih ali tradicionalnih razlogov nosijo obleke ali znake, ki se lahko berejo kot judovski, je deloma celo sprehod nevaren. Vedno spet slišim o napadih na jude in judinje. V zadnjem času se to dogaja posebno v Franciji in Belgiji. Toda tudi v Avstriji so antisemitski predsodki v družbi globoko zasidrani.
Kakšno vlogo igra Izrael za mlade jude in judinje?
Mislim, da je Izrael zelo važen za judovsko skupnost. Če pride do skrajnega primera, če politično vse propade, imaš možnost, da zbežiš v Izrael. Med drugo svetovno vojno te možnosti ni bilo. Mnogi bi lahko preživeli, če bi ta dežela tedaj obstajala. Danes Izrael zame omogoča občutek varnosti in miru.
Na čem trenutno delate in katere nastope načrtujete?
Aktualno skupno z Marie-Luise Stockinger, ki je igralka v Burgtheatru, delam na novem programu. Imenuje se »It´s Complicated«. Premiera bo v Vindoboni. Delam tudi na novi zgoščenki, ki jo bom posnela jeseni, novembra pa bom pela v dunajski koncertni hiši. Ne bo mi dolgčas!
