Pepi Ogris p.d. Šošelčinja je v svojem življenju premagala mnogo izzivov. Odrasla je na odročni kmetiji v Podnu kot najstarejša treh hčera. Zelo mlada se je zaposlila v kuhinji mladinskega doma na Tržaški cesti (Tarviserstraße) in se preselila v Celovec, za vikend in med počitnicami pa se je vračala v Poden in pomagala staršem na kmetiji.

Ko so starši ostareli, je oče rekel Pepi, naj se vrne domov in prevzame domačijo. Tako se je še zelo mlada iz mesta spet vrnila v Poden in postala kmetica. Dobila je hčerko in postala samohranilka. Dela je bilo veliko: v hiši in v hlevu, kosili so po strminah, delali na polju in v gozdu. Ker na kmetiji še niso imeli traktorja, so delali z voli.

Pepi Ogris: Naša kmetija je bila moj dom, vendar sem včasih pogrešala družbo prijateljic in prijateljev, da bi se ob kavici malo pogovorili. V Podnu je bilo bolj tiho. 

Sprva smo s starši skupaj kmetovali, potem pa je oče moral na operacijo. Na intenzivni negi ga je zadela kap. S hčerko sva šli na obisk v bolnišnico, pa so nama rekli, da sme hčerkica le za dve minuti videti dedka. V bolniški sobi pa je deklica začela peti, moj oče pa z njo. Govoriti ni mogel, pel pa je, zato so mi zdravniki rekli, da ga moramo redno obiskovati, pa sva hodili v bolnico pet. Na srečo sem imela sestri, tete in strice, da smo se malo menjavali. Potem smo očeta dobili domov. Malo si je opomogel, tako da je lahko sam jedel, sicer pa je potreboval nego kot majhen otrok. Kmalu je še pri mami nastopila možganska krvavitev. Tudi ona je ostala doma, čeprav je potrebovala pomoč, saj je nismo mogli več pustiti same. Bili so zelo naporni časi, s hčerko sva veliko skupaj delali: pri živini, na polju in pri negi staršev. Če je bilo treba, je hčerka celo previla svojega dedka … Starše sem negovala 25 let: očeta sedem, mamo pa dvajset let.

Se spomnite tudi lepih trenutkov?

Hčerka, ki se je učila klavir, je včasih vstala že ob pol šestih, da je še pred šolo za dedka naredila koncert. Starši so nam-reč imeli radi glasbo, pred boleznijo je oče je igral s svojimi brati v manjši dužinski zasedbi, mama pa je pela.

Kaj vam je dajalo moč, da niste obupali?

Hčerka mi je bila v veliko pomoč, en sam človek tega ne bi zdržal. Energijo sem črpala iz petja, vere in narave, tudi živina, ki je bila zdrava, mi je bila v zadovoljstvo. Seveda so me veselile dobre ocene, ki jih je hčerka nosila iz šole. Hvaležna sem sestrama, stricem in tetam, ki so se večkrat pozanimali za starše in me spodbujali.

Kaj vas je življenje naučilo?

Hvaležen moraš biti za zdravje, da lahko delaš. Pomagati si moraš sam, sicer si izgubljen. Če si v težkem položaju, od nekod dobiš več moči. Pa samozaupanje moraš imeti. Občasno se ljudje radi vmešavajo v tuje zadeve, zato moraš včasih biti konsekventen, da rečeš: jaz sem jaz, ti pa ti. Sam moraš prevzeti odgovornost za svoje življenje. In ne smeš vsega pogoltniti, sicer to škoduje tvojim živcem in zdravju. Zavedati se moraš, da vsega ne moreš imeti, ostati moraš pri tleh in ohraniti hvaležnost in zadovoljstvo.