Štefan in Cristina Sienčnik iz Dobrle vasi sta poklicno aktivna kar na treh področjih: v transportu in skladiščenju, v turizmu, zadnja leta pa tudi v socialno-krščanskem projektu AdFontes. Poročena sta že 21 let in imata štiri otroke. Povprašali smo ju o začetkih njune zasebne poti.
Kako sta se spoznala?
Cristina Santoro Sienčnik: Odrasla sem v bližini Milana, kjer sem študirala tuje jezike. Celovca nisem poznala, želela pa sem se učiti nemško. Tako sem leta 1996 na Koroško prišla z Erasmus štipendijo in v knjižnici Celovške univerze spoznala Štefana.
Štefan Sienčnik: Študiral sem gospodarstvo. Tedaj še ni bilo toliko računalnikov ali interneta. Hodili smo v knjižnico ali pa kar tam študirali, ker nekaterih knjig nisi smel vzeti domov. V knjižnici se takrat ni smelo govoriti, zato smo komunicirali bolj s pogledi in simboli. Cristina se je vedno lepo smejala in izžarevala nekaj pozitivnega, pa sem si mislil, da je ona prava zame. Ves čas je bila v knjižnici in se veliko učila, ker je študij v Italiji zelo drag.
Cristina Santoro Sienčnik: Bežno sva se že poznala, ko je prišel do mene in začel v moj zvezek pisati besede, ki jih nisem razumela. Zanimalo me je, kateri jezik je to in sem izvedela, da je na Koroškem poleg nemščine tudi slovenščina in da Štefan doma govori slovensko. Zato se mi je zdel še bolj zanimiv. Vprašal me je, ali bi se tudi jaz hotela učiti slovensko, jaz pa sem bila vsa navdušena. Na Koroškem sem ostala celo leto, naslednje leto pa je Štefan prišel na mojo univerzo.
Štefan Sienčnik: V Italiji takrat neporočeni pari običajno niso stanovali skupaj. Nekaj let sva imela zvezo na daljavo. Med nama je bilo 600 kilometrov. Pisala sva si pisma in deset dni čakala na odgovor, kar je danes v času interneta nepredstavljivo.
Kako ste se vživeli na Koroškem?
Cristina Santoro Sienčnik: Leta 2002 sva se poročila. Od takrat stalno živim na Koroškem. Zanimale so me druge kulture, bila sem odprta za novo, vendar sprva ni bilo enostavno. Štefan je delal, jaz pa sem bila s prvim otrokom veliko sama doma. Za konec tedna smo pogosto obiskali Štefanovo družino, kjer so govorili le slovensko. Takrat sem se sicer že učila slovenščino, dialekta pa vseeno nisem razumela. Včasih sem se počutila osamljeno, potem pa sem počasi začela spoznavati ljudi, družina je rasla, Štefan pa je ostajal več doma. Zame je bila vedno zelo pomembna vera, tam sem našla novo moč. Pozneje smo se tudi preselili v Podjuno.
Kakšna pa je situacija danes?
Cristina Santoro Sienčnik: Zdaj imava štiri otroke. Prva leta sem študirala in poučevala italijanščino, trenutno pa sem doma, da bi podprla delo pri projektu Campus AdFontes v domači vasi. Vodimo krščansko hišo, ki jo vidim tudi kot rezultat svojih izkušenj in najine skupne poti. Koroška je zdaj dom naše družine, tukaj bomo ostali in upam, da bo z nami zraslo še kaj pozitivnega.
Prihajate iz slovenske družine. So se vaši bali za slovenščino?
Štefan Sienčnik: V družinah, kjer nista oba partnerja govorca slovenščine, se pogosto pojavi strah, da za slovenščino ne bo več prostora. Pri nama se je pokazalo, da to ne drži. Cristina se je morala naučiti kar dva jezika, zdaj pa najini otorci odraščajo s tremi: nemščina je pogosto jezik okolja, jaz z njimi govorim slovensko, Cristina pa italijansko. Tako otroci poznajo italijanski jezik in kulturo, čeprav smo zunaj italijanskega konteksta. Prepričan sem, da bo jezik živel, če ga starši govorijo z otroki. Ta odločitev do 90 % vpliva na obstoj jezika. Zato mislim, da bi med Korošci morala veliko bolj biti v ospredju podpora, namenjena družinam oz. staršem, ki še govorijo slovensko.
Cristina Santoro Sienčnik: Pomembno pa je tudi, da imajo govorci pozitiven odnos do jezika in da so sami sprejeli svojo identiteto.
Kako ohranjate družinske vezi?
Cristina Santoro Sienčnik: Seveda spremljava razvoj otrok, malo jih vključujeva v skupen projekt, posebej lepi pa so družinski dopusti.
Štefan Sienčnik: Od Italijanov sem se naučil, kako zelo pomemben je skupen družinski obed. Družina posede okoli mize in si vzame čas za pogovore. Italijani sicer radi dobro jejo, vendar je vedno v ospredju čas, ki ga družina doživi skupaj. To je posebna vez tudi v naši družini.
