Karel Smolle, Tischlerjev nagrajenec 2024: »Že zelo zgodaj sem bil samozavesten«

Karel Smolle: Vinko Poljanec in moj stric Jožef Koglek sta živela v različnem času. Nesmiselno je primerjati čas pred 2. svetovno vojno, ko je bil Škocjan pretežno slovenski, in čas po letu 1945. Ne glede na to pa velja, da je bil med vojno zaprt tudi moj stric ter predviden za koncentracijsko taborišče Dachau. Imel je srečo, da so ga zaprli v času, ko Hitler in koroški gaulajter Rainer nista hotela imeti velikega spora s Cerkvijo. Tako je bil moj stric kmalu premeščen v Zammelsberg nad Krško dolino.  

Po vojni je dal zgraditi v Škocjanu farni dom z dvorano, v kateri so se odvijale številne slovenske prireditve. Njegova največja zasluga pa je bila, da je nepotrebna farna zemljišča prodal za zelo ugodno ceno delavskim družinam. Sicer pa so ga nemškonacionalni domačini hudo napadali, ker so bile maše tudi slovenske. Kleine Zeitung je celo trdil, da naj bi bile samo slovenske, kar sploh ni bilo res. Ni pa Kleine Zeitung čutil potrebe, da bi od strica izvedel, da so maše tudi nemške, med drugim tudi zaradi turistov.

Gotovo je bil to moj stric Jožef Koglek, ki me je že kot otroka navdušil s svojo značajno premočrtnostjo. 

Svoje otroštvo sem sprva preživel v Šmarjeti v Rožu. Na papirju sem se 2. septembra 1944 rodil v Celovcu, v resnici pa v Borovljah, ker je družina zaradi bombardiranja koroškega glavnega mesta zbežala iz Celovca k stari materi v Šmarjeto v Rožu. Na vasi so govorili samo slovensko in tudi sam sem se v Šmarjeti naučil slovenščine. Ko sem bil star šest let, me je mama, ki je bila stričeva sestra, vzela skupaj s sestrama Liselotto in Giselo v škocjanski farovž. V Škocjanu sem veljal za »farovškega Karlija« in bil brez dvoma privilegiran. Ministriral sem, ob nedeljah kar pri treh mašah, in spremljal svojega strica pri raznih obredih. V Škocjanu smo imeli tudi bogato knjižnico s slovenskimi knjigami, ki so me spremljale od otroških nog.      

Ko so prišli v farovž prvi begunci iz Slovenije, Srbije ter Bosne in Hercegovine in sem jim kot otrok moral odstopiti svojo posteljo. Tedaj sem doživ­ljal vsaj tri variante slovenstva: domače narečno, knjižno, ko so nas kaplani učili igre, in pogovorno z begunci.

Sprva sem bil štiri leta na Plešivcu, dokler me niso izključili iz doma, ker sem bil zgodaj zelo samozavesten.Nato sta prišla k stricu prelat Aleš Zechner, ki je zame igral pomembno vlogo, in Joško Tischer, ki je bil družinski prijatelj Jožeta Suppanza, predvojnega knjigovodje Slovenske prosvetne zveze (SPZ), ter njegovega brata Tomaža, ki je bil po vojni pred Tischlerjem član provizorične deželne vlade. Zechner in Tischler sta me pregovorila, naj grem v Slovensko gimnazijo. Ko sem prišel v gimnazijo, sem bil zelo razočaran, ker niso imeli dijaške organizacije – drugače kot na Plešivcu, kjer smo imeli močno slovensko dijaško skupino, ki je izdajala »Kres«, v katerem sta tudi Florjan Lipuš in Erik Prunč objavljala prve članke. Zato sem leta 1960 ustanovil Koroško dijaško zvezo (KDZ), moji največji sotrudniki pa so bili Jože Wakounig, Filip Warasch, Matevž Grilc in Erik Prunč kot režiser Odra mladje.

Lipuš me je na nekem pogrebu nagovarjal, da bi še naprej pisal pesmi. Rekel sem mu, da imamo dovolj pesnikov in pisateljev, manjka pa nam politikov. Zato se bom odločil za politiko. 

Ko smo leta 1964, ob 550. obletnici zadnjega ustoličevanja v slovenskem jeziku, s pozivom, da je naša dežela domovina obeh narodov, razburkali vso Koroško. Tedaj sem tudi prvič ugotovil, kako se država pajdaši s KHD in brambovci. Ko smo šli iz cerkve Gospe Svete, so nas obmetavali z molotovkami in iz letala metali pakete s protislovenskimi letaki. Policija se je smejala in tudi nobenega pravnega postopka ni bilo. Takrat sem izgubil vso mladeniško zaupanje v državo in se čutil obvezanega, da se borim za pravice slovenske narodne skupnosti. Že takrat pa sem začel iskati tudi zaveznike in somišljenike v večinskem narodu.   Tako tudi leta 1970, ko sem odprl prevajalsko pisarno na Dunaju in začel vzpostavljati stike mdr. z znanimi novinarji, npr. s pred kratkim umrlo Trautl Brand­staller (»Fremde in der Heimat«). 

Pri tem sta nas mlade (Karla Smolleja, Filipa Warascha in Matevža Grilca, op.) zelo podpirala tudi Joško Tischler in Vinko Zwitter. Največji greh je bil, da je slovenska politika leta 1945 zahtevala, naj koroški Slovenci volijo komuniste, namesto da bi se izrekla za podporo samostojnemu gibanju. Pozneje je spet propagirala, naj volijo SPÖ ali ÖVP. Pomembna prelomnica je bila leta 1965, ko smo samo­stojno kandidirali z Mirkom Kumrom-Črčejem na čelu.    

Glavna protagonista za razpust sta bila Filip Warasch in Pavel Apovnik. Kot zagovornika pa sta me še posebej podprla Joza Habernik in Matevž Grilc. Ko sem nato prevzel KEL, smo se začeli močno vmešavati v deželno politiko in redno zavzemali stališče do dnevnih političnih dogodkov. Predvsem ORF nas je začel resno jemati, prav tako Kleine Zeitung. 

Morala bi razvijati alternativni deželni program na vseh področjih. Trenutno se preveč omejuje na občinske svete, ki so nujno potrebni, niso pa edino lice deželnega samostojnega gibanja. 

Uspelo je doseči radijske in televizijske oddaje ne samo za Slovence, temveč tudi za Hrvate, ki se očitno ne zavedajo, da je to vzajemno delo Centra avstrijskih narodnih skupnosti (CAN) na Dunaju. Prav tako Dvojezično TAK in vključitev manjšine, ko je šlo za odškod­nine žrtvam nacizma. Prav tako mi je parlamentarna funkcija veliko pomagala, ko sem pomagal Republiki Sloveniji pri razvijanju samostojne države; pri tem mi je bil v veliko oporo tudi Borut Sommeregger, prav tako tudi skupina z Marjanom Pippom, Rudijem Voukom, Richardom Grilcem in njegovo poznejšo ženo Sabino Zwitter. 

Moja pričakovanja se niso izpolnila. V Sloveniji obstaja veliko pomanjkanje sposobnih politikov. Prav tako pa manjka miren notranji dialog.

Veseli me, da je prišel nekdo, ki je povezan z manjšino, v tako visoko, a zelo obremenjujočo funkcijo.