Koroški Amor se je tokrat ustavil v Jerišah, majhni vasici med Galicijo in Žitaro vasjo. Tam v lepo obnovljeni stari kmečki hiši živita zdaj upokojeni profesor na Slovenski gimnaziji Josef Novak (62) in njegov mož Hermann Kapus (66), nekdanji birt v gostilni Schmautz. Aprila lani sta se kot prvi in doslej edini istospolni par civilno poročila v Železni Kapli.
Starša Josefa Novaka sta bila doma iz Železne Kaple, oče pa z Obirskega. Družina se je preselila v Celovec, kjer je Josef Novak odraščal z bratom, starši so kmalu umrli. Niso ga upali vpisati v Slovensko gimnazijo. Josef pravi, da kot otrok slovenščine ni obvladal dobro, zato je obiskoval več jezikovnih tečajev, tudi na univerzi. Po zaključenem pedagoškem študiju v Celovcu je leta 1998 nastopil službo na Slovenski gimnaziji. Poučeval je matematiko in zgodovino, nekaj let je bil tudi šolski administrator. Med študijem je Josef Novak delal kot vodnik v deželnem muzeju in pomagal šolarjem pri učenju. Leta 1989 je bila na Obirskem spominska maša za njegove rajne starše, na poti domov je imel hudo prometno nesrečo, ki jo je le za las preživel. Leta 2022 se je predčasno upokojil.
Njegov mož Hermann Kapus je bil 45 let gostilničar v gostilni Schmautz v Jerišah, ki je bila v lasti družine. Po maturi na strokovni šoli za hotelirstvo je moral takoj doma prevzeti gostilno, ker mu je umrl oče. Pravi, da je kot gostilničar rad poskušal nove stvari, ponujal je celo specialitete od krokodila do kenguruja. Od januarja letos je upokojen, gostilno je medtem prodal. Josef Novak in Hermann Kapus se zanimata za kulturo, rada obiskujeta gledališke predstave in koncerte, bolj klasične stvari. Hermann kot statist sodeluje pri gledaliških igrah v celovškem mestnem gledališču. Čas rada preživljata v naravi, nabirata gobe ali borovnice.
Kako sta se spoznala?
Josef Novak: Preko interneta. Gostilna Schmautz mi je bila že znana in že moja mama je poznala Hermannovega očeta. Poznava se že petnajst let, devet let živiva skupaj v Jerišah, od tedaj sem tudi stalno pomagal v gostilni.
Kako se je razvilo?
Hermann Kapus: Dokler je bila moja mama še živa, ne bi bilo mogoče, da bi živel skupaj s prijateljem, čeprav je vedela, da sem homoseksualec. Zaradi tega sva se prva leta srečavala le pri Josefu.
Josef: S Hermannovo mamo sva se dobro razumela, veliko sva govorila. Akceptirala naju je, a nikdar ni spregovorila o tem. Je pač druga generacija.
V kaj sta se zaljubila? Kaj vaju je povezalo?
Josef: Hermann je zelo empatičen človek in občutil sem, da se lahko zanesem nanj. Homoseksualna družba je namreč zelo raznolika in včasih tudi malo površna. Občutil sem, da me podpira in da si lahko medsebojno pomagava, da bi lahko imela skupno prihodnost. Enostavno zaljubil sem se.
Kakšen par sta?
Hermann: Čisto normalen.
Josef: Jaz sem bolj klepetulja, on je pa bolj miren. Včasih se morava le pogledati in veva, kaj misli drugi, med nama je neka nevidna žica. Ne skrivava se; če mi Hermann kaj podari, mu dam tudi v trgovini poljubček.
Hermann: Ker sem imel gostilno, nisem mogel veliko podvzeti. To zdaj nadoknadiva skupaj, rad obiskujem prireditve in Josef me rad spremlja.
Leta 2018 je bila v Avstriji prva poroka istospolnega para. Kakšna je bila vajina poroka?
Josef: Hermannova sestra naju je vprašala, kdaj se bova končno poročila, ko sva že tako dolgo skupaj. Rekel sem, da bova sklenila partnersko skupnost, a Hermann je bil mnenja, da se naj poročiva. Če že, taj pa prav. Povabila sva najbližje sorodnike, poroka je bila 9. aprila 2023 na matičnem uradu v Železni Kapli. Bila sva prvi istospolni par, ki je v Železni Kapli sklenil zakonsko zvezo.
Zakaj sta se hotela poročiti?
Hermann: Bil je miks iz emocij in pravne varnosti. Na primer, da dobiš informacije, če je partner v bolnišnici. Seveda sva hotela s poroko potrditi najino ljubezen. Medene dni po poroki sva preživela v toplicah.
Imata občutek, da lahko v Avstriji in doma odprto živita in tudi pokažeta svojo ljubezen, ali pa jo kdaj tudi skrivata, ker se bojita, da bi vaju kdo zaradi tega napadel?
Hermann: Nikdar me ni bilo strah, seveda se moraš navaditi, da ljudje o tebi govorijo. Sosedje so naju akceptirali, pa če so še tako stari ali »sveti«.
Josef: Dobro se počutiva tu.
Ko sta bila mlada, je bila homoseksualnost v družbi tabu. Kako je tedaj reagiralo vajino okolje, starši, prijatelji, ko sta razkrila svojo spolno usmerjenost?
Josef: Moj prvi prijatelj je svojo homoseksualnost živel zelo odprto, a kolegi v šoli so mi rekli, da naj pazim in mi svetovali, da naj svojo homoseksualnost ne pokažem navzven, ker starši šolarjev o meni govorijo negativno. Moja družina je to večinoma dobro sprejela, nekatere vezi pa so se tudi pretrgale.
Hermann: Dolgo je trajalo, o tem nisem govoril na široko. Ko sem to razkril svoji sestri in nečakinji, sta mi rekli: »Zakaj tega nisi rekel prej, saj sva vedeli.« Mama je to akceptirala in vse drugo mi je bilo vseeno. Bil sem star 25 let, ko sem definitivno vedel, da so mi moški všeč.
Josef: Jaz že kot otrok nisem bil »klasičen« fant. Nogomet me ni zanimal, rad sem pletel in kolegica na univerzi mi je vedno rekla, da sem njena najboljša prijateljica. Ko sem prvič spoznal moža, je naredilo klik.
Tudi koroški Slovenci so pogosto soočeni z netoleranco s strani večine. Imate občutek, da so koroški Slovenci zaradi tega bolj tolerantni do drugih manjšin, na primer do homoseksualcev?
Josef: Ne, ker sem to sam doživel.
Hermann: Če Josef sreča prijatelje in z njimi govori le slovensko, se včasih počutim, kot da bi bil zrak, ker nič ne razumem.
Sta zaradi vajine spolne usmerjenosti doživela diskriminacijo na delovnem mestu?
Hermann: Jaz ne.
Josef: Kot učitelj sem to že občutil, nekateri starši so me kritizirali, da ne učim prav, da nisem dober učitelj. Zaradi spolne usmerjenosti me ni kdaj kdo direktno kritiziral, a danes vem, da je to bil glavni razlog za stalno kritiko in pritožbe, deloma tudi pri deželnem šolskem svetu. Bil sem malo naiven in res sem mislil, da ne delam prav. Nekoč mi je kolegica rekla, da staršem ni prav, da sem homoseksualec. Na koncu tega pritiska nisem več zdržal in moral sem se predčasno upokojiti. S kolegi smo se dobro razumeli, negativnih dogodkov se ne morem spomniti. Spominjam pa se, ko me je nagovoril nek učenec in mi malo šaljivo dejal, da živim pri Schmautzu in imam prijatelja. Odgovoril sem mu, zakaj pa ne, a ti nimaš prijatelja? In nato je utihnil. A jezen nisem na nikogar.
Kaj bi se moralo še izboljšati?
Josef: Situacija bi se lahko spet poslabšala, v zgodovini so vedno bile spremembe. Rimljani so to bolj akceptirali, kot je bilo pozneje v srednjem veku. Upam, da bo mladina še naprej razmišljala odprto.
