Traudi Katz-Lipusch je pedagoginja in zborovodkinja. Obiskovala je Slovensko gimnazijo in zatem pedagoško visoko šolo. Že v mladih letih je prišla v stik z glasbo. Obiskovala je konservatorij v Celovcu, kjer se je učila kitaro in klavir. Izobraževala se je na področju zborovodstva in danes skupaj z Mirijam Kaiser vodi otroški zbor Mlada Podjuna. Katz-Lipusch poučuje v ljudski šoli v Pliberku. Pri učiteljici se učijo koroškoslovenski in enojezični otroci ter otroci iz Slovenije ali Italije oba deželna jezika. Pogovor o dvojezičnem pouku, aktualnih izzivih v šoli ter pomenu zborovskega petja.
Zakaj ste se odločili za poklic učiteljice?
Traudi Katz-Lipusch: Vedno sem rada delala z otroki. Toda že kot dijakinja v srednji šoli sem bila v dvomih glede načina pouka, kakršen je bil tedaj. Pogosto je primanjkovala poštenost. Zdelo se mi je, da za tedanje profesorje in profesorice ni bil v središču človek, temveč delo, ki so ga dijaki in dijakinje morali opraviti, in pa rezultati. Mnenje dijakov in dijakinj ni bilo važno. Ko sem prišla na višjo šolo, se je to spremenilo. Naenkrat je bilo treba natančno vedeti, kaj hočeš kot bodoča učiteljica in za čem stojiš. Ta novi pogled se je moral pri meni šele razviti. Tedaj sem se veliko naučila in to me še danes spremlja na poklicni poti. Otroci naj imajo možnost razviti svoja lastna mnenja in naj jih tudi zastopajo. Sicer pa mislim, da je poklic učiteljice izredno lep poklic.
Kakšne so vaše izkušnje s poučevanjem v zadnjih letih?
Ko sem postala učiteljica, sem poskušala najti nov način, kako posredovati otrokom vsebine. Glasba in kreativnost, to je zame temelj mojega poučevanja. Vsak dan torej poskušam pri pouku otroke motivirati za učenje z gibanjem, glasbo in s kreativnim delom. Najbolje se posredujejo vsebine, če otroci niti ne opazijo, da se ravno učijo. Ta igriv način poučevanja je srce mojega pouka.
Opažam pa, da imajo današnji otroci na raznih področjih pomanjkljivosti, ki jih prej skorajda nismo poznali. Danes jih moramo naučiti stvari, ki so prej bile samoumevne. Govorim o ravnanju s konflikti oz. interakciji z drugimi.
Mislim, da je za to več razlogov. Na eni strani v družinah ni več toliko časa za pogovore, ker morajo starši veliko delati in so pod velikim pritiskom. Ko pridejo starši domov, so utrujeni in potrebujejo mir. Na drugi strani pa tudi družine niso več tako velike. Ljudje imajo manj otrok in je manj družin, v katerih živi več generacij, zato tudi ni stalnega stika s starimi starši.
Poučevali ste tudi mnogo dijakov in dijakinj iz Slovenije. Kako je ta sestav razreda vplival na koroškoslovenske otroke?
Zelo me je veselilo, da so se tudi Slovenci prijavili k dvojezičnemu pouku. Ta razredna struktura je vsem dijakom in dijakinjam pomagala. V šoli vsak dan menjamo jezik – to pomeni, da je prvega dne učni jezik slovenščina, drugega dne pa nemščina. Pri nemških dnevih so dvojezični otroci govorili nemško in pomagali slovenskim sošolcem. Obratno pa so pri slovenskih dnevih koroškoslovenski otroci lahko širili svoj besedni zaklad.
Kakšni so vaši razredi danes?
Poučujem prvi in drugi razred, v katerem je precej koroških Slovencev, nekaj Slovencev je iz Italije, štiri učenci ali pet pa se uči slovenščino na novo. Naraščajoče število prijav k dvojezičnemu pouku je prav gotovo tudi velika zasluga angažiranih ravnateljic in ravnateljev ter učiteljic in učiteljev, ki ponujajo otrokom kakovosten in raznolik pouk.
Kaj potrebujejo otroci, da se naučijo slovenščino?
Menim, da je okolje najvažnejši faktor. Družina mora podpirati odločitev in učenje slovenščine pospeševati. Tudi šolsko okolje je pomembno. Učiteljski zbor ter ravnatelj oz. ravnateljica morajo biti naklonjeni slovenščini. Ampak tudi učitelj ali učiteljica sama ter njuna motivacija igrata važno vlogo. Učitelj lahko ustvari emocionalno povezavo do slovenščine. Mislim, da so ti trije stebri prvi pogoj za otrokovo dobro počutje v jeziku.
Kakšen odnos imajo otroci, ki prihajajo iz Slovenije, do kulturnega delovanja koroških Slovencev in Slovenk?
To je močno odvisno od staršev. Opazila sem, da starši niso kaj dosti informirani o slovenski narodni skupnosti ter o kulturni dejavnosti manjšine. Ko pa spoznajo naša društva, se pogosto začnejo zelo zanimati in se želijo vključiti v delo. Tiste družine, ki prijavijo otroke k dvojezičnemu pouku, ponavadi kar tesno sodelujejo s koroškimi Slovenci.
Kako ocenjujete položaj dvojezičnega pouka na Koroškem in kaj bi bilo potrebno spremeniti, izboljšati?
Pri dvojezičnem pouku potrebujemo učitelje, ki želijo naučiti otroke čim več slovenščine, pa če je to v duhu šole ali pa ne. Potrebovali bi tudi več sodelovanja med dvojezičnimi učitelji ter več izmenjav med našimi šolami. Važno bi bilo, da se šole bolj pobratijo. Moram pa reči, da se dvojezični učitelji zelo trudimo, da bi otrokom podali čim več. Mnogi sami oblikujejo knjige in spletne strani za pouk. Problem pa je, da se to vedno zgodi na pobudo učiteljev in učiteljic samih. Zelo bi nam olajšalo delo, če bi tudi višji organi te iniciative pospeševali ter mogoče tudi sami začeli z večjimi povezovalnimi iniciativami.
Vodili ste že številne otroške zbore – med njimi zbor Živ Žav. Kaj so bili vaši začetki na področju glasbe?
Učila sem se kitaro in klavir na konservatoriju v Celovcu. Leta 1992 sem prevzela vodstvo otroškega zbora ŽivŽav v Globasnici, vendar sem imela občutek, da še nimam dovolj izkušenj za pozicijo zborovodkinje. Naslednja tri leta sem torej obiskovala tečaj zborovodstva pri gospodu Matevžu Fabijanu. Urila sem se tudi v solo petju in se učila različne pevske tehnike ter dirigiranje. Danes v šoli rada prevzamem pevske vaje. Zelo uživam, če mnogo otrok poje skupaj. To ustvari čisto posebno vzdušje. Mislim, da je tudi za otroke zelo važno, da to skupno petje res doživijo.
Trenutno vodite skupaj z Mirijam Kaiser otroški zbor Mlada Podjuna. Kako poteka delo v zboru?
V Mladi Podjuni pojejo otroci od 3. do 10. leta. Jaz delam z otroki od 3. do 6. leta, Mirijam pa s starejšimi. Z najinima skupinama delava posamezno na tehniki. Najprej otroke učim poslušati. To je namreč prvi pogoj, da lahko uspešno sodelujejo in potem skupaj pojejo z vsemi otroki. V veliki skupini pa z Mirijam delava na tem, da nastane lep, skupen zvok.
Zelo rada sodelujem z Mirijam. Vedno me veseli, če mladi začnejo s kulturnim delom. Mislim, da otroci ter mladina pogosto tudi bolje sprejemajo navodila mlajših inštruktorjev. Tudi sama se rada učim novih tehnik, s katerimi delajo mlajši zborovodje. Menim, da se starejši lahko mnogo naučimo od mladih. Trenutno se z Mirijam udeležujeva tečaja v Tinjah. Ta tečaj moram zelo pohvaliti.
Kaj načrtujete z Mlado Podjuno v bližnji prihodnosti?
8. marca bo Mlada Podjuna skupaj z bendom Sam’s fever Sama Hudla nastopila v Kulturnem domu Pliberk. Najprej bo zbor nastopil sam in ob koncu bo s Samom zapel skupno pesem. 13. aprila bomo sodelovali pri »Singen vom Feinsten«, kjer smo edini otroški zbor, ki nastopa. 21. maja se bomo udeležili srečanja otroških zborov v K3 v Škocjanu. 9. junija bomo priredili samostojni koncert v Kulturnem domu Pliberk. Povabili smo tudi še drug otroški zbor, da bo z nami nastopal. Tema večera bo »Mlada Podjuna v mavrici«. Igralka Simona Roblek nam bo pomagala ustvariti povezave med pesmimi. Želim si, da bodo otroci uživali ob nastopih in da bodo ponosni na to, kar so ustvarili. Upam pa tudi, da bomo lahko pridobili čim več zainteresiranih otrok za naš zbor!
Kakšen pomen imajo kulturne skupine, kot so zbori, gledališke in lutkovne skupine, za manjšino?
Te kulturne skupine ustvarjajo skupnost. V njih se srečujemo in skupno doživljamo živ slovenski jezik. Zdaj je tako, da se pridružijo zboru tudi otroci, ki ne obvladajo slovenščine. Seveda lahko tudi enojezični otroci sodelujejo pri dvojezičnem zboru. Toda morajo se zavedati – in tudi njihovi starši se morajo zavedati – da je slovenščina primarni jezik te skupine. Cilj vsakega slovenskega kulturnega društva je namreč posredovanje jezika. Težišče mora torej biti in ostati slovenščina. Če to zaznajo, lahko to sodelovanje tudi dojamejo kot »šanso« za učenje jezika.
