Intervju: Marija Potočnik »Sem ponosna koroška Slovenka na Predarlskem«

Marija Potočnik: Po ljudski šoli v Šmarjeti, glavni šoli v Pliberku in gospodinjski pri šolskih sestrah v Šentrupertu pri Velikovcu sem obiskovala šolo za bolniške negovalke v Schwarzach St. Veitu. Leta 1971 sem se pridružila sestram v Vern­berku in nato opravila mednarodni noviciat na Nizozemskem. Leta 1975 sem po­stala misijonarka v Južni Afriki, še prej pa sem se na to delo pri­pravila v Freiburgu im Breisgau. V Južni Afriki sem bila do decembra 1979.  

Naučiti sem se morala pogovorne angleščine, molitve v njihovem jeziku in plesov, Afričani namreč zelo radi plešejo. Nudila sem tudi medicinsko oskrbo domačinom. Prav tako smo imeli cerkveni zbor.  

Večnih zaobljub še nisem izrekla, provincialni svet v Južni Afriki pa je menil, da je bolje, če si kaj drugega poiščem, npr. pri Sekularinstitutu (laična ustanova, ki je nastala na pobudo kardinala Franza Königa, op.). Šla sem za en mesec v Mehiko, nato še v Nemčijo, da dobim potrebno distanco – in se vrnila spet v Pliberk. Zaprosila sem za službo v bolnišnici v Celovcu. Vprašali so me, pri kateri stranki sem. Bila sem šokirana, ker sem prišla iz Južne Afrike polna idealizma. Rekla sem jim hvala in šla domov.  

V kloštru sem se veliko naučila za življenje v civilnem življenju – discipline, življenja v skupnosti, poglobitve v vero in biblijo. Manjkali pa so kontakti navzven. V Južni Afriki vodstvo ni rado videlo, če smo šli na kavo in pogovor z zunanjimi.

Cerkev je danes popoldanska Cerkev, ker ni več pet pred 12. uro, temveč že čez, če pomislim na njeno dvojno moralo, obvezni celibat in prikrivanje spolne zlorabe otrok. Prihodnost Cerkve je ženska.

Brat Fritz mi je prinesel časopis, kjer so pisali, da iščejo v bližini Bodenskega jezera bolniško sestro. In tako sem v Bregenzu postala bolniška sestra na kirurgiji, se izobrazila tudi za delo v operacijski sobi – in ostala celih 30 let, do upokojitve leta 2010. Poleg tega sem naredila tečaj za spremljanje ljudi pri umiranju oz. hospic.

V bolnišnici sem takoj ustanovila zbor sester. Pojemo ob raznih praznikih in naučile smo se tudi slovenskih pesmi »Mi se imamo radi« in »Je angel gospodov«. Vključila sem se tudi v farni svet St. Gallus-Bregenz, v liturgični krožek ter kot kantorka. Sedaj imamo skupino, ki poje v domu ostarelih v Bregenzu stare pesmi in tudi popevke, ki jih ljudje znajo iz mladostnih let.  

Ko sem z desetimi leti izgubila mamo Marjano († 1960), sem jo pripravljala na smrt. Že kot otrok sem dobila drug odnos do smrti. To je pozneje pomagalo tudi pri hospicu.  

Po mami in očetu Gustlu, ki je umrl leta 1989 pri 70 letih.  Oče je bil zelo socialen človek, od njega imam tudi njegov socialen čut. Ko je bil mlad, je hotel postati misijonar, a se je službeno zaposlil na občinski upravi Pliberk. 

Z bratom Fritzem in njegovo ženo Hildegard, prav tako pa s sestričnama Marico in Milko Kušej. Pri njima se počutim kot doma. Prav tako s Črčejevo Ančko in z njenim možem Fricem, dokler je še živel. Ko je cel avtobus naše farne skupnosti v Bregenzu obiskal Koroško in Slovenijo, smo bili tudi pri Črčeju. Fritz jih je informiral o položaju Slovencev, sestrična Marica pa jih je vodila, ko so predarlski gostje obiskali spominska obeležja na Ljubelju.    

Sem ponosna koroška Slovenka na Predarlskem.