Miha Kreutz (59) iz Libuč, soprog Sonje Kreutz, roj. Mandl, ter oče sinov Tomaža in Jurija, že več kot 40 let vodi Mohorjevo knjigarno, prav tako pa šteje med legende Slovenskega atletskega kluba (SAK). Kar simpatičnega knjigotržca in športnika, ki izhaja iz Obermanove rodbine na Blatu pri Pliberku, še posebej odlikuje, sta njegova narodna zavest in socialni čut.
Prihodnjo sredo, 13. septembra, boste obhajali 60. življenjski jubilej. Kako se počutite pred tem okroglim jubilejem? Ste žalostni, da se nahajate pred začetkom življenjske jeseni?
Miha Kreutz: Sploh ne. Nimam nobenega strahu pred upokojitvijo.
Kdaj bo tako daleč, ko se boste podali v pokoj? Oziroma: kako dolgo boste še vodja Mohorjeve knjigarne?
Približno dve leti in pol, največ tri leta. Ko se bom upokojil, bom več kot 40 let vodja Mohorjeve knjigarne.
Kaj se je v teh 40 letih najbolj spremenilo na vašem delovnem področju?
Prodaja slovenskih knjig. Na začetku smo prodali samo slovenske knjige, nemške samo po naročilu. Imeli smo več tisoč naročnikov knjižnega daru po vsem svetu. Prav tako smo po vsem svetu štirikrat na leto razposlali katalog slovenskih knjig, ki je bil zelo odmeven.
In danes?
To je danes popolnoma umrlo. Če smo prej imeli morda 10 odstotkov naročil za nemške knjige, jih imamo danes 90 odstotkov, slovenskih naročil pa samo deset odstotkov.
Katere slovenske knjige še najbolj kupujejo?
Otroške knjige za otroke do deset let. Te služijo predvsem za učenje slovenščine. Največ pa prodamo slovenskih učbenikov. Veliko ljudi se uči slovensko, kar pa ne pomeni, da bi bili tudi Slovenci. Število ostalih prodanih slovenskih knjig na žalost pada.
Kako si ta razvoj razlagate?
Starejša generacija na žalost izumira. Ta upad opažamo tudi pri prodaji knjižnega daru. Še najbolj kupujejo danes koledar ali zgoščenke naših zborov in pevskih skupin. Podobno velja za knjige z regionalno vsebino. Prav tako je treba upoštevati, da je cena za slovenske knjige od 30 do 40 odstotkov višja kakor za nemške.
Od kod prihajajo stranke, ki kupujejo v Mohorjevi knjigarni?
Okoli tri četrtine strank prihaja iz večinskega naroda, četrtina pa je slovenskih strank.
In koliko jih prihaja iz Slovenije?
Minimalno. Pri tem je treba upoštevati, da imajo v Sloveniji drugačen sistem kot pri nas v Avstriji. V Sloveniji ima vsaka občina knjižnico. Ljudje si pridno izposojajo knjige, avtorji pa dobijo na osnovi izposoje knjig tantieme. Tega sistema pri nas ne poznamo.
Mohorjeva knjigarna ne prodaja samo knjig, temveč tudi sveče ter nabožne predmete. Kako vam uspeva prodaja na tem področju?
Prodaja stagnira. Imamo pa tudi zunanjo trgovino, kjer večina župnijskih uradov na Koroškem kupuje predvsem sveče.Sicer pa smo edina koroška trgovina, ki še prodaja nabožne predmete.
Veliko majhnih knjigarn se je za razliko od Mohorjeve knjigarne že zaprlo. Kako preživi vaša knjigarna?
Večina naših strank je stalnih, veliko pa pomaga tudi zunanja trgovina s šolskimi knjigami in svečami.
Kot otrok ste zgodaj izgubili očeta, ki se je leta 1980 pri delu na kmetiji, star komaj 55 let, smrtno ponesrečil. Kaj vam je najbolj pomagalo, da te premagali ta krut dogodek?
Očetova nenadna smrt je bila hud udarec za vso družino. Mama je morala oskrbovati kmetijo in skrbeti za otroke. Štirje otroci, poleg mene tudi Marko, Lucija in Marta, smo bili v dijaškem domu. Imel pa sem konjička – nogomet. V času, ko je umrl naš oče, sem igral pri predhodniku sedanjega zveznega nogometnega centra za naraščaj (t. i. Leistungszentrum), ki ga je takrat kot edini klub na Koroškem vodila celovška Austria. Trenirali smo štiri do petkrat na teden in igrali smo po vsej Avstriji. To in pa seveda mama ter bratje in sestri so mi bili v veliko oporo pri premagovanju prerane očetove smrti. Tudi dijaški dom Mohorjeve mi je zelo veliko pomagal, ker sem živel v družbi sošolcev in so mi misli bežale stran od očetove smrti.
Vaša »nogometna kariera« se je začela pri SAK. Kdo vas je sploh »odkril« za ta nogometni klub?
Pri SAK sem začel igrati, ko sem bil star 14 let. »Odkril« me je pokojni Albert Smrečnik, Šoštar iz Globasnice. Nekaj časa po tem sta prišla na moj dom nekdanji športni urednik Kärntner Tageszeitung Walter Gril in Emil Filzwieser. Prepričala sta me, da se vključim v center za nogometni naraščaj. Leta 1981, ko sem maturiral, sem se spet vrnil k sakovcem.
Kdo vas je prepričal, da ste se spet pridružili SAK?
Tedanji, medtem že pokojni predsednik Walter Gutovnik in tedanji sekcijski vodja Blaž Kordež. Ostal sem pri SAK do leta 1995 in bil šest let kapetan 1. ekipe.
Svojo nogometno pot ste nadaljevali kot trener in postali štirikrat prvak: dvakrat z Dobrlo vasjo ter po enkrat s Pliberkom in Selani. Zakaj niste dobili ponudbe, da bi trenirali 1. moštvo SAK?
Rekli so mi, da imam za 1. ekipo premalo izkušenj.
Imate danes še povezave s SAK?
Skoraj nobenih več, zanimam se samo še za rezultate sakovskih tekem. Zame to ni več tisti SAK, kot je bil včasih. Naši ljudje se težko identificirajo z ekipo, ki igra skoraj brez koroških Slovencev. Čudim se tistim, ki govorijo, da imamo izvrsten naraščaj, čeprav v zadnjih letih razen redkih izjem ni nobenega igralca v 1. ekipi, ki bi prihajal iz naraščaja SAK.
Ste v srcu kljub temu še vedno pripadnik sakovske družine?
Seveda. Pri SAK sem kot nogometni igralec doživel najlepša in najuspešnejša leta.
Znani ste skupaj z ženo Sonjo tudi kot angažirani pripadnik slovenske narodne skupnosti. Med drugim podpirate EL Pliberk in libuške matjaževce. Prav tako aktivno podpirate skupaj z ženo pribežnike, ki iščejo azil. Kaj vas k temu motivira?
Od 10 pribežnikov, ki sva jih podprla, so osmim priznali azil. Danes imajo vsi delo in so še vedno v kontaktu z našo družino. Za naju je največja motivacija, da jim lahko uspešno pomagamo.
In kako ocenjujete prihodnost slovenske narodne skupnosti na Koroškem?
Slovensko se bo še govorilo predvem v mestih, medtem ko na podeželju slovenščina umira – z njo pa tudi podeželje.
