
Miha Kreutz: Sploh ne. Nimam nobenega strahu pred upokojitvijo.
Približno dve leti in pol, največ tri leta. Ko se bom upokojil, bom več kot 40 let vodja Mohorjeve knjigarne.
Prodaja slovenskih knjig. Na začetku smo prodali samo slovenske knjige, nemške samo po naročilu. Imeli smo več tisoč naročnikov knjižnega daru po vsem svetu. Prav tako smo po vsem svetu štirikrat na leto razposlali katalog slovenskih knjig, ki je bil zelo odmeven.
To je danes popolnoma umrlo. Če smo prej imeli morda 10 odstotkov naročil za nemške knjige, jih imamo danes 90 odstotkov, slovenskih naročil pa samo deset odstotkov.
Otroške knjige za otroke do deset let. Te služijo predvsem za učenje slovenščine. Največ pa prodamo slovenskih učbenikov. Veliko ljudi se uči slovensko, kar pa ne pomeni, da bi bili tudi Slovenci. Število ostalih prodanih slovenskih knjig na žalost pada.
Starejša generacija na žalost izumira. Ta upad opažamo tudi pri prodaji knjižnega daru. Še najbolj kupujejo danes koledar ali zgoščenke naših zborov in pevskih skupin. Podobno velja za knjige z regionalno vsebino. Prav tako je treba upoštevati, da je cena za slovenske knjige od 30 do 40 odstotkov višja kakor za nemške.
Okoli tri četrtine strank prihaja iz večinskega naroda, četrtina pa je slovenskih strank.
Minimalno. Pri tem je treba upoštevati, da imajo v Sloveniji drugačen sistem kot pri nas v Avstriji. V Sloveniji ima vsaka občina knjižnico. Ljudje si pridno izposojajo knjige, avtorji pa dobijo na osnovi izposoje knjig tantieme. Tega sistema pri nas ne poznamo.
Prodaja stagnira. Imamo pa tudi zunanjo trgovino, kjer večina župnijskih uradov na Koroškem kupuje predvsem sveče.Sicer pa smo edina koroška trgovina, ki še prodaja nabožne predmete.
Večina naših strank je stalnih, veliko pa pomaga tudi zunanja trgovina s šolskimi knjigami in svečami.
Očetova nenadna smrt je bila hud udarec za vso družino. Mama je morala oskrbovati kmetijo in skrbeti za otroke. Štirje otroci, poleg mene tudi Marko, Lucija in Marta, smo bili v dijaškem domu. Imel pa sem konjička – nogomet. V času, ko je umrl naš oče, sem igral pri predhodniku sedanjega zveznega nogometnega centra za naraščaj (t. i. Leistungszentrum), ki ga je takrat kot edini klub na Koroškem vodila celovška Austria. Trenirali smo štiri do petkrat na teden in igrali smo po vsej Avstriji. To in pa seveda mama ter bratje in sestri so mi bili v veliko oporo pri premagovanju prerane očetove smrti. Tudi dijaški dom Mohorjeve mi je zelo veliko pomagal, ker sem živel v družbi sošolcev in so mi misli bežale stran od očetove smrti.
Pri SAK sem začel igrati, ko sem bil star 14 let. »Odkril« me je pokojni Albert Smrečnik, Šoštar iz Globasnice. Nekaj časa po tem sta prišla na moj dom nekdanji športni urednik Kärntner Tageszeitung Walter Gril in Emil Filzwieser. Prepričala sta me, da se vključim v center za nogometni naraščaj. Leta 1981, ko sem maturiral, sem se spet vrnil k sakovcem.
Tedanji, medtem že pokojni predsednik Walter Gutovnik in tedanji sekcijski vodja Blaž Kordež. Ostal sem pri SAK do leta 1995 in bil šest let kapetan 1. ekipe.
Rekli so mi, da imam za 1. ekipo premalo izkušenj.
Skoraj nobenih več, zanimam se samo še za rezultate sakovskih tekem. Zame to ni več tisti SAK, kot je bil včasih. Naši ljudje se težko identificirajo z ekipo, ki igra skoraj brez koroških Slovencev. Čudim se tistim, ki govorijo, da imamo izvrsten naraščaj, čeprav v zadnjih letih razen redkih izjem ni nobenega igralca v 1. ekipi, ki bi prihajal iz naraščaja SAK.
Seveda. Pri SAK sem kot nogometni igralec doživel najlepša in najuspešnejša leta.
Od 10 pribežnikov, ki sva jih podprla, so osmim priznali azil. Danes imajo vsi delo in so še vedno v kontaktu z našo družino. Za naju je največja motivacija, da jim lahko uspešno pomagamo.
Slovensko se bo še govorilo predvem v mestih, medtem ko na podeželju slovenščina umira – z njo pa tudi podeželje.
Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi