Jan Glogovič: Začel sem s projektom »You decide who you are« (YDWYA) – s tiskanjem tega napisa na majice in to je še vedno moj najpomembnejši projekt. Zaradi tega sem ostal devet mesecev na Baliju, kjer sem bil zdaj tretjič in tam sem začel producirati. Kmalu sem začel producirati tudi za druga podjetja, npr. neka kavarna v Jakarti je želela dizajn za majice in tako sem za njihove trgovske izdelke ustvaril logotip, recimo za pakete to go. Moje delo je grafično oblikovanje, tisk, produciranje želenih izdelkov. Delam za različna podjetja, znamke, eksterno od svojega projekta sem delal tudi za bende in didžeje. Nekatere stranke želijo samo določeno grafično oblikovanje, druge želijo majice ali katere druge izdelke. Poleg tega je pomemben consulting – svetovanje. Kar se tiče družbenih omrežij ali spletnih trgovin ali spletnih strani za različna podjetja: stranke pridejo in povedo, kaj jim je všeč, kdo lahko naredi to in ono in tako se vse dogovorimo.
Ja, tako. Začel sem z »You decide who you are« in potem se je razvilo več. Na Baliju sem ustanovil podjetje, ki se imenuje »Peace Love Collective«. To okolje se mi je zdelo ustrezno, tukaj sem želel producirati izdelke.
To ime sem si izmislil čisto preprosto. Pomembno je, da imaš tri besede v imenu za podjetje. In moje je »Peace Love Collective« (mir, ljubezen, skupnost) – ker to, kar delam, zmeraj rad identificiram z nečim, za čemer tudi stojim. Zato je ime podjetja moje znamke »You decide who you are«, ker v to, da se sam odločiš, kdo hočeš biti, kdo si, res verjamem.
Pravzaprav je to zame smešno, ker se nikoli tako nisem videl. Pri meni se je to razvilo kar tako – nisem načrtoval, da bom v življenju delal kot digitalni nomad; to se je razvilo postopoma. Pri 15 letih sem za hec začel delati to, kar počnem deloma še danes. Pri 18 letih sem o tem začel bolj resno razmišljati. Razmišljal sem tudi o tem, ali bi bilo pametno ustanoviti podjetje, in odločil sem se, da to hočem. Preselil sem se iz Celovca na Dunaj in imel z nekom skupni projekt. To, kar delam, mu je bilo zelo všeč. Želel je, da bi to delal za njihovo podjetje, kar me je spodbudilo in odločil sem se, da grem na Bali – to okolje mi je za delo zelo ustrezalo, tako da sem si rekel »no, bom pa malo dlje ostal«. Tako je prišlo do digitalnega nomadstva, čeprav se stoodstotno ne identificiram kot »digitalni nomad«, nimam pa težav s tem, če me kdo tako opiše. Star sem 24 let, se pravi, da že šest let delam to, iz enega projekta se razvije drug, iz drugega še kaj … in tako naprej.
Najraje začnem dan ob sedmih zjutraj. Zadnje čase se odpravim kar zgodaj spat, okoli desetih, enajstih. Nikoli ne zagrnem zavese, ker želim, da ko vzide sonce, postane prostor svetel in da se zbudim brez budilke, saj je tako najbolj zdravo. Ob sedmih pijem kavo, najraje si skuham kavo v veliki džezvi, tako da imam zmeraj dve skodelici kave ob sebi, potem pa ob sedmih začnem s pregledovanjem e-pošte, kjer imam štiri račune ali pet in to običajno v dveh urah zaključim. Pregledam, kaj se dogaja, koliko naročil je ipd., potem pa pridejo na vrsto družbena omrežja: Instagram, ki je povezan s Facebookom, Pinterest, redkeje Tik tok.
Dve do tri ure urejam spletno vsebino. Zvečer telefoniram, gledam, da se naredijo nove kolekcije, največkrat je treba kaj uskladiti s sodelujočimi, tako da je na koncu največji del dneva komunikacija. Če sem na poti, sodelujem s fotografom, oblikujem fotografije, preverim stanje v tovarni. Pogosto sam pišem kupcem, ki jim npr. paket ni bil dostavljen ali pa se je kje kaj zapletlo. Želim vedeti, zakaj nekdo kupi moj izdelek in kakšen človek je. Na primer, eden od staršev je kupil hčerki, ki je v bolnišnici, pulover moje znamke in povedal, da je to zanjo zelo spodbudno. Njena mama je napisala, kako je vesela, da obstaja podjetje, ki dela tudi takšne reči in ne gleda samo na to, koliko bo prodalo. Razložila mi je, tako zanimivo, da ima hči levkemijo in da je imela zelo težko obdobje. Ko pomislim, da ta punca nosi mojo znamko majic, mi to naredi pozitiven dan. Zato vedno preberem sporočila strank, tudi sporočil na Instagramu je veliko, vsak dan približno 50.
Kar je pozitivno, je to, da se lahko sam odločiš, kdaj boš delal in koliko boš zaslužil. To pomeni tudi, koliko boš delal in kakšne ideje imaš. To je zelo pozitivno. Kar je negativno, pa je – tudi to. Zame je to zelo izčrpajoče, kajti več časa, kot ga posvetiš temu delu, bolj ustvarjalen si, tudi več rezultatov imaš. Ampak to je lahko negativno, zato ker vem, da so časi, ko si res mislim, da je veliko bolje, če greš delat ob sedmih ali osmih, se vrneš domov ob šestnajstih in veš, da lahko prižgeš računalnik, gledaš Netflix ali televizijo in uživaš življenje. Zdaj je tako, da se zbudim ob sedmih in vem, da bom delal od sedmih zjutraj do devetih zvečer. V tem božičnem času je od mene odvisno, koliko bom delal, kakšne ideje bom dobil, ampak zame to ni težava, ker mi 80 % tega časa zelo ustreza. Že zjutraj, ko pijem kavo, medtem uživam – ko berem sporočila zadovoljnih kupcev. To mi res veliko pomeni in v tem trenutku resnično uživam.
Rad opazujem ljudi, kako živijo – nekdo hodi in kadi, samo gleda v tla, je malo žalosten, neka punca se sprehaja s psom, zraven nje pa nekdo ves čas gleda samo na telefon. To me navdihuje in vedno znova si izmišljam citate. Včasih zapišem samo zase, včasih objavim na Instagramu, tam je tudi moja ročna pisava, ki sem jo oblikoval na Ipadu in zdaj lahko vedno s to pisavo pišem. Moja zadnja misel je bila: »We live on the same planet, but somehow everyone lives in their own world.« Po slovensko: »Živimo na istem planetu, ampak vsak nekako živi v svojem svetu.« Tako sestavljam citate in če vidim, da ljudje to pošljejo drugim prijateljem ali pa objavijo sami, potem si rečem »hej, mogoče pa iz tega naredim izdelek« … Moja zadnja ideja v zvezi s citatom »you decide who you are« je še »you deserve to be loved for who you are«. To pomeni: »Ne spreminjaj se za nikogar, ampak stoj za tem, kar občutiš, bodi iskren in samo zato, ker te nekdo ne bo razumel ali sprejel, se ti ni treba skrivati.« Treba pa se je zavedati, da če se ne odpreš pred vsakim ali pa da tega sploh ne poskusiš, potem ne moreš pričakovati, da te bo lahko kdo imel res rad takega, kot si. Najprej se moraš odpreti in biti to, kar si.
Od osmega leta sem devet let igral v igralski skupini KPD Šmihel. Potem je Miha Dolinšek predlagal, naj se prijavim za vlogo oddaje iz znane serije »Tatort« na ORF. Prijavil sem se za vlogo in imel enkrat, dvakrat snemanje. To je bila enkratna izkušnja in že takrat mi je mentorica naše igralske skupine povedala, da mi je koristilo, da sem toliko časa igral. Želel sem nadaljevati kot igralec, potem pa sem se preselil na Dunaj, kjer sem bil dve leti. Najprej sem še razmišljal o kakšnih igralskih vlogah, a sem to opustil. Če bo kdaj kakšna priložnost, bi zelo rad spet kaj takšnega počel. Kot glasbenik pa sem začel z bendom »Store Murke« v Avstriji. Igral sem bas kitaro, redko sem pel, smo pa tudi pisali besedila za pesmi. Imeli smo zanimivo puberteto, kasneje smo se preimenovali v »Chaos Alarm« in odigrali nekaj koncertov tudi v Nemčiji. Ko smo postali stari 18 let, smo se člani benda razšli. Fabijan Smolnik še vedno igra, a v drugem bendu. Mogoče se bomo še kdaj našli skupaj, ampak zaenkrat dela vsak svoje.
Zame nikoli ne sme biti dolgčas.
Leta 2025 se vidim že zelo točno, da imam nekje svojo hišico, zraven hišice delovni prostor, malo zelene okolice, da se lahko bos hodi, kakšne majhne živali, vrt, da bi gojil svoje paradižnike. To bi bilo nekje na samem. Ker ves čas delam z ljudmi, ali po telefonu ali po e-pošti, komuniciram to in ono, tako da je potem zame enkratno, če se lahko sprostim nekje, kjer je mir. Zagotovo se vidim bolj na deželi, ne v mestu.
Ko se je začela pandemija, sem bil tri mesece pri teti in bratrancu, ki imata v Libeličah majhno kmetijo. Zelo rad grem tja za mesec ali dva in če bi me kdo vprašal, kot si me ti, je to res moj naj najljubši kraj. To tudi zmeraj rad objavljam na Instagramu in prijatelji mi pišejo, kako radi bi bili tudi oni tu. V Libeličah je čudovit mir, tako da če si v mestu in greš tja, kjer so samo živali in kmetija, slišiš ptice, kako pojejo, sonce ti sije v obraz, popiješ malo kave ...
To je zame najlepše, kar obstaja. Načrtujem iti tudi v Mehiko in Kolumbijo, ker mi je njihova mentaliteta zelo ljuba, to, kako so ljudje prijazni. Če ne bi bilo pandemije, bi se takoj usedel v letalo in šel, ampak glede na trenutne razmere v tem ne vidim smisla. Mislim, da je bolje še eno leto počakati in upajmo, da bo potem spet vse dobro.
Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi