Letos praznuje Stanko Olip, župnik v Ločah, 70. živ­ljenjski jubilej. Deluje v dekaniji Beljak-dežela, kjer slovenski živelj zelo nazaduje. Kljub temu pa so začeli z njim govoriti slovensko tudi ljudje, za katere ni vedel, da znajo slovensko.

Po maturi leta 1971 ste začeli delati pri Kärntner Sparkasse in se šele nato odločili za duhovniški poklic. Zakaj ste se odločili za to preusmeritev?  

Stanko Olip: V naši družini se je vedno molilo, da bi eden od šestih fantov postal duhovnik. Ko je moj brat (in sedanji pliberški župnik, op.) Ivan postal duhovnik, sem si oddahnil, ker sem glede na harmonično domače življenje sam hotel ustvariti družino. Po maturi nisem vedel, katero pot naj bi ubral. 

V zadregi sem se odločil za službo na Kärntner Sparkasse, kjer pa nisem bil srečen. Čutil sem, da to ne bo dolgoročna služba, za teo­logijo pa še nisem bil pri­pravljen. Nato sem se zaposlil pri Katoliškem delovnem odboru (KDO) kot tajnik. Hkrati me je vso mojo pot spremljalo navodilo mojega očeta, ki nam je pravil: molite za to, da boste dobili pravo ženo oz. moža, da boste našli pravi poklic. Tega sem se držal in se po enem letu na KDO odločil za teologijo, a ne še za duhovniški poklic.  

Prej sta bili dve maši, slovenska in nemška, sedaj je dvojezična.

Stanko Olip

Pozneje ste le postali duhovnik. Kaj vas je privedlo k tej odločitvi?

Dobro vzdušje v semenišču v Salzburgu me je spodbudilo, da sem vztrajal na poti postati duhovnik. Tako sem leta 1982 postal novomašnik.

Kje ste bili prvič kaplan?

V Šmihelu, kjer sem pod legendarnim dekanom Kristom Sriencem in z gospodinjo Zalo Vavti tri leta doživljal lep čas. V Šmihelu je bilo farno življenje povezano tudi s kmetijstvom. Pa še srno, ležala je v potoku in je pes izgubil sled, sem pomagal najti dekanu, ki je bil tudi navdušen član lovske bratovščine. Poleg fare v Šmihelu sem pomagal še v Globasnici, ko njen župnik Franc Posch zaradi bolezni ni več mogel opravljati duhovniške službe, ter občasno v Pliberku. 

Po Šmihelu sem leta 1985 prišel za kaplana k župniku Josefu Kanduthu v Borovlje, ki mu je gospodinjila sestra Berta z ne prevelikimi kuharskimi spretnostmi.     

Iz Podjune in Roža vas je duhovniška pot pripeljala v beljaški okraj. Kdaj je bila ta prelomnica?

Leta 1987 je v Štebnu pri Maloščah umrl župnik Filip Millonig. Poklical me je škof Kapellari in se najavil za pogovor pri meni, ni me poklical v Celovec. Vprašal me je, ali hočem postati jeseni 1987 provizor v Maloščah. Sprejel sem. Bil je to čas, ko sem z avtom vozil tudi sobrate iz sosednjih far Jakoba Škofiča (Loče), Maximiliana Stindla (Brnca) in Avguština Čebula (Šentlenart pri Sedmih studencih) na srečanja Sodalitete in dekanije. Kmalu nato se je zadeva bistveno spremenila: leta 1990 je umrl sobrat Škofič, dva meseca pozneje Stindl. Tako sem moral soupravljati faro na Brnci ter bil administrativno pristojen za Loče ob pomoči brata Petra. Leta 1992 sem prevzel Loče fiksno, po smrti sobrata Čebula pa je brat Peter leta 1991 prevzel Šentlenart pri Sedmih studencih, leto pozneje pa tudi Brnco. 

Kako se je spremenilo farno življenje v fari Loče?

Največja sprememba je bila v tem, da smo prej imeli dve maši, slovensko in nemško, sedaj imamo dvojezično, a se je kar obneslo. Druge alternative ni. 

Kakšno mesto ima še slovenščina?

Mnogo starejših ljudi, ki so bili navajeni govoriti v slovenskem narečju, je umrlo. Tekom časa pa je tudi veliko ljudi začelo z mano govoriti slovensko, za katere nisem vedel, da znajo, pa so prej zaradi političnega pritiska zamolčali slovenščino. Prav tako mnogi rečejo, da jim je žal, ker starši niso z njimi govorili po domače.

Kako ocenjujete položaj Cerkve na Koroškem?

Podedovane cerkvene povezanosti zmanjkuje, med drugim zaradi duhovnih tokov, kjer si vsak ustvarja svoje dobro počutje. Temu nasprotujem, kajti prava duhovnost mora vključevati odnos do sočloveka, kar v marsikaterem duhovnem gibanju manjka. Prav ta odnos do sočloveka je v krščanski duhovnosti najgloblje zakoreninjen. 

In kako gledate na številna predbožična praznovanja?

Kritično, ker se o vsem mogočem govori v tem času. Da je to praznik božjega rojstva, pa skoraj ni slišati.